Zakaj sploh hodimo v hribe?
|
aleš435. 10. 2009 09:40:17 |
lepe fotke. Tud jst sm bil v hribih in bil jezen sam nase, ker sem šele ob osmih bil na Podvežaku (izh. za Ojstrico). V dolini trdovratna megla v hribih pa sonce! Volanski obroč sem skoraj zvil, tako sem bil jezen, ker sem bil prikrajšan za te lepote, kot jih prikazuješ v zgornjih fotkah. Izkušnja za drugič. Drugač pa, Anya, podpišem
|
|
|
|
medo*6. 10. 2009 08:56:04 |
...ker mi gore pojejo pesem o prvinski lepoti... nekaj domačega, kakor smo nekoč lezli na toplo krušno peč... tišina noči in moč sonca, ki prebuja strast... da grem znova.
1
(+1) | | |
|
|
|
|
kaveljc6. 10. 2009 15:56:10 |
Grem ker so tu in ker začutim mir in energijo, ko sem v hribih. Tudi, ko se bom ponovno rodil bom hodil v hribe. Ne bojte se jaz sem in bom tam!
(+2) | | |
|
|
|
|
Nosko6. 10. 2009 16:41:08 |
ta je pa globoka
|
|
|
|
turbo6. 10. 2009 17:57:17 |
Sam hodim v gore iz meni povsem neznanega vzroka. Zagrabilo me je v osnovni šoli in me ne spusti že dobrih 35 let. Enkrat uživam v 16 urni turi, drugič v snežnem viharju. Pa takrat, ko se dvignem samo za par sto metrov in potem ležim kot krava cel dan na travi in uživam v dolce far niente. Všeč mi je, ko sem pripet na jeklenici in prav tako mi je všeč, ko je potrebno zabiti klin na kakem brezpotju. Uživam na široki mulatjeri in še bolj na komaj vidni gamsji stečini. Z užitkom režem smučino v breg po novozapadlem snegu, še raje delam vijuge po bregu navzdol. Ko vreme res ne dopušča obiska vršacev, uživam v branju gorniških potopisov in vodnikov. Najlepše je kjerkoli na poti gor, lepo je kjerkoli na poti navzdol. Vrh kot vrh pa je samo lep trenutek v neskončnem potovanju. In zdaj se vprašam, zakaj sploh eni hodijo na morje ?!?
(+5) | | |
|
|
|
|
bojann7. 10. 2009 18:39:56 |
Gorazd G , tole je pa res izredno lepa in zanimiva reportaža o Cresu in Lošinju.Bil sem tam pred 2 tedni in sem imel namel namen povzpeti se na Osorščico,ampak se mi potem ni dalo,ker je bilo prevroče.Ostane za kakšen vikend v kratkem,ko bo lepo vreme.Oba otoka sta prekrasna. LP
|
|
|
|
Gorazd G8. 10. 2009 13:58:52 |
Hvala Bojan in srečno pot
|
|
|
|
dogna8. 10. 2009 16:38:08 |
Turbo, tvoj opis je tako popoln, da ni kaj dodati.Tisti, ki hodimo tja gor že vemo zakaj,onim v dolini se pa zdi čudno kaj zlomka vidimo v tistih skalah,zajlah,stezicah,meglicah,prepadih,ledu,snegu in.....Vendar v dolini ne bodo nikdar zvedeli kaj je tisto, ki nas vleče tja gor.
(+2) | | |
|
|
|
|
JusAvgustin8. 10. 2009 19:33:35 |
no, pa se je le tema razživela, sem na začetku mislil, da ne bo nič iz tega! meni so gore poleg vsega naštetega kraj kamor se odmaknem, moj privatni sprostitveni prostor. v gorah sem pomirjen, včasih hiperaktiven, včasih len. rabim to, za sproščanje svoje energije. vendar pa je to dvorezni meč. s tem ko toliko hodim pridobivam še več kondicije... kam z njo? v gorah sem živ. nis` taprav` gorenc če ne maraš hribov!
(+1) | | |
|
|
|
|
natasja1. 02. 2017 09:14:07 |
Verjetno imamo različne razloge zakaj hodimo v gore. George Mallory je na vprašanje zakaj želi splezati na Mount Everest odgovoril: "Because it is there", Dušan Jelinčič pa je v svoji knjigi "Zvezdnate noči" zapisal: "Jaz čutim, da živim, ko tik pred mrakom zapiha nežna sapica, ki je prišla od daleč in mi prinesla glasove mehkih barv, cvetnega vonja in prostranstva sveta. Takrat mi je pri srcu lepo in za trenutek občutim srečo, ki je lepota in ljubezen obenem. In vem, da bom tu v širjavi sivih in mogočnih granitnih vrhov to večkrat občutil, da bo veter večkrat zapihal". Moj odgovor na vprašanje bi bil bolj podoben Jelinčičevem. Enostavno se v hribih, gorah počutim doma. Takrat ne razmišljam o problemih v dolini, uživam v miru, tišini, svežem zraku, naravi. V hribih sem doživela toliko lepot, sproščenosti, spoznanj... Kaj pa vi? Zakaj hodite v hribe?
(+2) | | |
|
|
|
|
miri1. 02. 2017 12:10:52 |
Pretežko vprašanje si nam postavila,natasja.
(+1) | | |
|
|
|
|
gorolazka1. 02. 2017 12:47:53 |
Zrasla sem v družini s 4 otroki, pa sta nas starša ob nedeljah "vlačila" po hribih. Če ni bilo za kam daleč, smo morali vsaj na Golovec. V času pubertete smo se jima začeli upirati in iskati svoje poti. V gore se nisem podajala. Dokler mi starejši brat ni nekega dne rekel tamala grem gorsko kolesart okol Storžiča, pa pol peš na vrh. Pejt z mano, pa se bova dobila tm do koder bom prikolesaru in šla skupaj na vrh. Pa sem šla. In jih vzljubila. Gore, mir, tišino, živali, ljudi ki jih srečujem med gorolazenjem...
(+2) | | |
|
|
|
|
otiv1. 02. 2017 15:41:55 |
Vprašanje na katerega je pri meni več odgovorov, do katerih sem prišel skozi desetletja obiskovanja gora. Eden od teh je ljubezen do cvetja, do narave same, ki mi daje navdih in me pomirja v današnjem prehitrem tempu življenja.
1
(+1) | | |
|
|
|
|
natasja2. 02. 2017 07:44:37 |
Ja, *miri*, včasih je res težko ubesediti zakaj nas tako vleče v hribe. Vidim pa, da imamo sicer kar podobne razloge... in eden izmed njih je ljubezen do narave . Sigurno pa bi bilo bolj enostavno povedati, kot je že *gorolazka* napisala, kako in kdaj smo začeli hoditi v hribe? Meni se je želja, da bi šla kdaj v hribe občasno pojavljala od najstniških let. Pred štirimi leti pa sem po spletu okoliščin to željo tudi začela uresničevati in od takrat si ne predstavljam več življenja brez njih .
(+1) | | |
|
|
|
|
dprapr2. 02. 2017 10:47:45 |
Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Pregovor je nastal v drugačnih časih, ampak vseeno skriva delček resnice, pa če nam je prav ali ne.
|
|
|
|
julya2. 02. 2017 10:54:26 |
Luštno čtivo na to temo je Smrt v gorah (dr. Klement Jug); ni tako grozno, kakor bi sklepali po naslovu.
|
|
|
|
Zebdi2. 02. 2017 11:14:38 |
julya, mislim, da je pravilen naslov Stena in smrt. Je pa luštna knjiga, ja
|
|
|