majdicst - Zadnja sporočila

stankoju, vidim, da smo se srečali pri Mojčini koči. Midva sva verjetno tista dva, ki sva vas prehitela po poti. Od tam sva šla proti Ciprniku, a ne na vrh, ampak sva se po lovski spustila v Planico. Ta pot je bila v zgornjem delu še težja kot po grebenu. Le ozka gaz, pravzaprav stopinje, ponekod skoraj do riti globoke in brez derez bi bilo kar nevarno. Spodaj pa prav lepo.

Danes z Ljubelja na Zelenico, od tam na Begunjščico (Veliki vrh), od tam spust do Roblekovega doma in preko Rože na Prevalo, od tam pa po Bornovi poti nazaj na Ljubelj. Od začetka naju je spremljalo sonce, na vrhu pa (kot ponavadi) meglice, tako, da se ni kaj prida videlo naokrog. Ljudi zelo malo - je pač ponedeljek.

Vsega skupaj točno 6 ur zmerne (ne prepočasne) hoje - brez postankov v kočah in na vrhu.

Mousala - 2925 m in ne 1925 m, najvišji vrh Balkana! Sem bil gori pred štirimi leti. Drugače pa dober opis!

Včeraj po plezalni gor in čez Durce dol. Od lani se ni nič kaj spremenilo, še vedno je vse urejeno tako, kot si lahko le želiš. Na vrhu smo bili okrog 8:30, a je sonce po poti po grebenu že pošteno ogrelo ozračje in smo komaj čakali da pridemo do kakšne grape, kjer nam je naravna klima dobrohotno pihala po bregu navzgor.

Na Grohotu strašna gužva, ravno pred nami je prišlo kakšnih 60 otrok, ki so zasedli vse mize v senci. Na srečo je malo pihljalo in smo lahko brez težav sedli na soncu.

Pri Bukovniku pa še zadnji postanek in v hladni senčki, s pogledom na Olševo smo z užitkom posedeli nekaj minut.

Za tako vroč dan presenetljivo veliko ljudi, saj je bilo tudi na vrhu krepko čez 20 stopinj.

Pa še nekaj včerajšnjih fotk iz druge perspektive ...

Cesta je kopna in prevozna s kakršnimkoli vozilom brez težav.

Včeraj je bilo za te konce napovedano grozno slabo vreme, kar pa nas ni odvrnilo od obiska Snežnika. Sreča spremlja pogumne in ... No, raje se prištevamo med prve. Uspeli smo priti gor in dol brez dežja, je pa bilo zelo megleno, vidljivost na vrhu takšna, da si se skorajda zaletel v kočo, preden si jo opazil. Pot je še ca. 90% zasnežena, sneg je moker in se na nekaterih mestih zelo predira, tako, da se lahko pogrezneš vse tja do zadnje plati. Sicer nič posebnega, priporočam pa resnično dobro obutev, drugače se vrneš nazaj na izhodišče s primernimi lužami v čevljih.

Le ena slikica, za ilustracijo ... ni bilo kaj slikati!

V soboto smo se podali po tem grebenu. Za izhodišče smo si izbrali konec ceste na Javorju in se preko planine Suha in sedla Čez Suho najprej povzpeli na Rodico, nato pa po običajni poti nadaljevali do Črne prsti. Proti Bohinjski Bistrici smo šli za Črno goro in se spustili do Mencingerjeve koče, kjer nas je čakal prevoz.

Lepa pot, vreme v začetku ni bilo najlepše, a se je zgodaj popoldne izboljšalo in nas je naprej vseskozi spremljalo sonce. Obiskovalcev je bilo presenetljivo malo - na Rodici poleg naše skupine še pet, na celotni poti od Rodice do Črne prsti pa smo srečali morda kakšnih šest pohodnikov.

Danes od Sv. Duha do Potočke Zijalke, na Obel kamen in po grebenu do Govce, nato pa nazaj do izhodišča - kmetija Rogar. Pot po grebenu je v celoti markirana (res pa so nekatere markacije malo starejšega datuma), tako, da poti ne moreš zgrešiti in brez vsakih posebnih težav. Le na enem mestu si moraš pomagati z rokami. Pot od Govce do Potočke Zijalke je po mojem osebnem mnenju za neizkušene težja kot pa po grebenu.
Tura se mi zdi primerna za vse, razen za začetnike, prav tako ni predolga - manj kot 4 ure ob zmerni hoji.

Po nekajletni želji sva se z boljšo polovico včeraj (11. 08 2011) končno s prijateljico in njenim sinom odpravila na Ojstrico. Kot izhodišče sva izbrala planino Podvežak in vzpon preko Male Ojstrice, povratek pa po SPP do Kocbekovega doma in nazaj na Podvežak. Dan je bil izredno lep, temperature pa ravno pravšnje - ves čas smo bili v kratkih rokavih in tudi na vrhu ni bilo posebne potrebe kaj obleči. Pot je prijetna, čeravno po kilometrih kar dolga in za vzpon potrebuješ več časa kot bi lahko sklepal iz višinske razlike.

Na vrhu in pri Kocbekovem domu je bilo, posebej glede na to, da je bil delovni dan, mnogo ljudi. Je pa velika večina za vzpon izbrala pot od Kocbekovega doma preko SPP in smo po vzhodnem grebenu ves čas hodili povsem sami.

Lep vzpon, ki ga je še polepšal lep dan.

Pa še dva večerna utrinka z Mrzlice - saj bo kmalu dve leti, kar sta bili fotki posneti... lepo je pa še vedno

Da še jaz dodam dva utrinka: isto mesto, enkrat pozimi in enkrat poleti

Irina, pri prvi sliki je napačno zapisano, da naj bi bila to terasa pri Jagru. Dejansko gre za teraso lovske koče na Podmeji. Gostišče Jager je nekoliko niže ob cesti proti Trbovljam.

Zalas, od kod/koga si dobil informacijo, da je nekdo zmrznil? Nikjer ne najdem informacije o tem?

Vse najboljše za rojstni dan in predvsem hvala za delo, ki ga vlagaš v portal, ki je po moje postal najbolj obiskan in najbolj informativen izmed vseh podobnih v Sloveniji. Upam, da boš še dolgo vztrajal.

Danes smo se povzpeli na Storžič (vsi prvič ) skozi Žrelo in se vrnili preko Škarjevega roba. Varovala so na obeh poteh brezhibna, potrebno pa je bilo nekaj več previdnosti zaradi vlažnih skal - pa ne toliko zaradi včerajšnjega dežja kot zaradi izredno močne rose. Po poti smo srečali presneto malo ljudi, le na vrhu nas je bilo kakšnih 20.
Po povratku smo se v Koči pod Storžičem odlično najedli. Vsa pohvala oskrbniku, ki je lahko za vzor nekaterim drugim.