Boštjanu letos čevapčiči na najvišji ravni ne dišijo, Darko si je ogledal skoke že včeraj v živo, drugi potencialni kandidati pa tekmo raje spremljajo s kavča. Drugega mi ni preostalo, da grem sam do te gledališke lože. Pristopim po delno kopnem podkorenskem smučišču, preverim, če se kaj kadi iz dimnika novega Mojčinega doma in pospešeno po grebenu do Ciprnika. Zgoraj že kar nekaj gledalcev lepo nameščenih v snegu. Kmalu za mano tudi družba s čevapčiči - lepo je dišalo. Zajc je padel, Peter je poletel malo manj, vseeno osvojimo srebro, druge serije zaradi vetra ni bilo. Pa nič. Toliko prej sedim za pečjo obnovljene hišice, privoščim si divjačinski golaž. Dol proti Jasni in naredim en velik krog, vreme je vzdržalo. Dereze so ostale v nahrbtniku, ob poti ogromno cvetočega teloha. Pri Dani dren, dva pira sta bila čisto dovolj...
Drugo leto pa seveda spet, še posebej, če si Peter premisli