Predvčerajšnjim (sreda, 04. maj) iz parkirišča ob jezeru Jasna do koče v Mali Pišnici in po lovski poti na Ciprnik. Sestop po grebenu Vitranca in mimo Vratnika do Jasne.
Iz parkirišča pri Jasni je treba priti čez nekaj rokavov Male Pišnice. Srednja pot nad dolino je na več mestih porušena in nevarna, zato je že leta zaprta. Nižje pod njo poteka še ena pot, nanjo sem se iz dolinice povzpel po skrotastem grebenčku, ki zahteva malo sape in previdnosti. Nadaljevanje poti s krajšimi vzponi in spusti pripelje na prodišča z lepimi razgledi na zasneženo Mojstrovko nad modro zeleno Pišnico. Do lovske koče je od tam še kakšen kilometer in nekaj deset metrov vzpona.
Pot proti Ciprniku je sprva lepo sledljiva, v gozdu malo višje pa sem jo nekajkrat izgubil in hitro spet našel. Malo pod 1450 metri preči v desno, nato čez poličko, zavarovano z vrvjo, privezano na PZS klin. Kakih 100 metrov naprej so pritrjene ohlapne, precej stare jeklenice, kot opora pri malo zahtevnejšem prečenju izpostavljene grape. Držijo, a sem jih vzel res le bolj za podporo! Sredi prečke je klin, zabit navpično, ki se mi je zavrtel v roki. Zadnjih nekaj metrov jeklenice pravzaprav niti nisem potreboval, a sem jo vseeno malo preveril. Pa se je porednica kar snela z odžagane veje, za katero je bil njen konec zataknjen. Tako pač izgledajo lovske poti.
Kakšne pol kilometra naprej sem prišel do naslednje grape s skrotastim pobočjem, kjer sem na daleč zaslutil ostanke poškodovane srednje poti. O prečenju tam čez je Spleza, brezčasni odličnik samotnih gorskih poti, že pred več kot petnajstimi leti napisal: "Široko grapovje prečno prestopamo... Po frnikulcah... Skrajno nevarno za zdrs! A jeklenička, čeprav mlahava, na koncu izpuljena". Slabo uhojena stezička je vodila naravnost tja. Vesel sem bil, ko sem za vogalom zagledal tanke lovske jeklenice. Privezane kar ruševnate veje takšnih ali drugačnih žilavosti, so me usmerile stran od širokega grapovja, po mokri grapici levo in navzgor čez nekaj ruševja v gozd.
Strmina je komaj kaj popustila, a je bilo v gozdu vseeno malo lažje. Po lažjih terenih pa so lovske poti praviloma manj vidne (sem ugotovil zadnjič čez Kuklarje). Ampak na tej poti je za to poskrbljeno. Sredi ničesar, ko je pot spet enkrat začasno izginila, se je čarobno prikazal kar nekoliko umetniško izoblikovan smerokaz za Ciprnik: 45 minut, poševno levo in gor. Sic!
Hoja do vrha je bila le še formalnost. Greben, po katerem gre pot, je bil v glavnem zasnežen, precejšnje količine zveznega snega je bilo videti tudi na severnih pobočjih. Zato sem hodil po kopni, južni strani grebena, a se malo pod vrhom nisem mogel izogniti nekaj krajšim zasneženim delom poti. Nič posebnega sicer, a nekajkrat se mi je vdrlo, najbrž za kazen, ker sem gamaše pustil v avtu.
Razgledi na vrhu enkratni, veličastnost je bila malo okrnjena zaradi visoke oblačnosti, ki je odvzela nekaj bleščave okoliškim mogotcem. A pogled na te neukročene, divje in težko dostopne konce človeka težko pusti ravnodušnega. Še posebej, če je bil ta privilegij pridobljen z imenitnim popotovanjem skozi odmaknjene kotičke Male Pišnice.
Sestop ni bil pretežak. Na Vitrancu gradijo novo žičnico. Pot po špičastemu grebenu proti Vratniku se mi je, razvajenemu od umetelnih okljuk lovske poti, zdela slabo speljana in prestrma. Pa najbrž ni šlo drugače. Malo pred koncem poti sta me prehitela dva mladeniča. Oba v kratkih hlačah. Prvi obut v usnjene čeveljce, kot se jih nosi v službo in brez nahrbtnika. Drugi je imel nahrbtnik, a je bil kar - bos
.
Kakšna slikca več pa na
Modrini neba.