UVOD:
Načeloma sem mojo, skoraj tradicionalno jesensko turo
, nameraval opraviti kot vsa leta doslej. To je prvo v Malo Pišnico in nato mimo lovske koče na vrh. Pa je bila že prva grapa neprimerno bolj podrta kot lani, pred lani, pred pred lani . . .
Tudi rušje, s katerim sem si pomagal nazadnje, je že odneslo . . . Če bi bila ta grapa ena in edina, bi se verjetno še pomujal, krajšo vrv in nekaj opreme sem pač imel s seboj, ker pa jih tej grapi sledi še nekaj, katere so bile že lani malce sitne, sem se raje ravnal po zdravi pameti. To je obrnil in se slabih deset minut kasneje odcepil na rezervno inačico.
JEDRO:
Jutro je bilo sveže in nebo popolnoma jasno, ko sem izstopil iz avta pred hotelom Lek. Tako med vožnjo do izhodišča kot med hojo proti Pišnici, se mi je kot preblisk pojavljalo vprašanje
, le kakšna bo letos tista grapa ? Odgovor sem podal v uvodu. Vedno bolj razdrta, podrta
Rezervna inačica pa je bila grebenska, tista, po kateri po navadi sestopam. Čez Mali in Veliki Vratnik. Čudovita pot, spodaj po gozdu in višje po in ob grebenu, po mehkem listju in podrasti. Povsem spodaj, nekje nad Krivim plazom, je potrebno malce pazljivosti, ker se zaradi listja stezica težje sledi, ne dosti višje pa stezica postane izrazitejša in ji je zlahka slediti vse do vrha. Macesni žal še niso dobili svoje "patine"
, je pa z drugih vrst drevja že odpadlo toliko listja, da so mi pogledi lahko uhajali tudi proti Razorju, Prisanku, grebenu od Mojstrovke do Šit in malce višje tudi na Jalovec, greben Ponc, Vevnico . . . Prečudovito
. Ko sem zagledal Dom na Vitrancu, se mi je zazdelo, da slišim glasbo
. In res, čim stopim iz gozda na plano, vidim da je brunarica Vitranc odprta, pa tudi sedežnica obratuje. Kaj takega pa še ne, si mislim. Ne lani, ne pred lani, ne poprej, ni bilo na Vitrancu nič od nič. Vse zaprto in zelo poredko kak(a) gornica ali gornik, da si vsaj pozdravil lahko. In se takoj spomnim, kakšno vreme smo imeli pretekle jeseni
in so mi zadeve koj bolj jasne. Do počitka mi ni bilo, zato sem kar podaljšal naprej in (skoraj) kot bi mignil stal na vrhu. Vse od A do Ž, vključno s tujimi črkami, na najvišjem nivoju. Na vrhu sem užival, pa še malo užival, pa še malo . . . no, potem pa je bilo potrebno nazaj dol
V brunarici na Vitrancu sem še pokofetkal in se malce posončil, neverjetno toplo je sijalo sonce, nato pa sestopil v Kranjsko goro. Sestop sem opravil zgoraj po pobočju Vitranca, pot je ponekod podrta, ponekod težje sledljiva, na enem mestu je tudi jeklenica (nad naravnim oknom), nižje pa deloma po smučišču in deloma po gozdnih stezicah.
ZAKLJUČEK:
če ne bi na zemljevidih in v vodnikih pisalo Ciprnik, bi ga imenoval Coprnik. Ni navišji, ni najtežji, je brez feratte in prav na vsaki strani vsaj malce podrt. In me je, kdo bi vedel s čim, očaral in začaral in se vedno znova z veseljem povzpem nanj. V lepem in manj lepem vremenu, sam ali v družbi. S katerekoli strani. Nikoli me ne razočara