coffee - Zadnja sporočila

Včeraj na oba vrhova.

Začel sem na prelazu Plöckenpass in se odpravil proti 427, ki se začne ob najvišji veternici. Tam sem malo kolebal, po kateri varianti naprej, želja je bila, da bi šel čez tunel iz 1. svetovne vojne, vendar sem na koncu pristal na poti, ki vodi po vzhodnem pobočju. Na razcepu za zavarovani poti Senza Confini 427-5 in Steinberger Weg 427-3 sem izbral prvo, toda pri vstopu v smer je bilo opozorilo o poškodovani jeklenici, tako da sem odpeketal nazaj na drugo. To je tipična vojaška zavarovana pot in kot se je nepričakovano izkazalo, zelo lepa v plezalnem smislu. Omogoča lepo plezanje vrez vlečenja za zajlo, skob in klinov pa itak ni, skala je zelo kompaktna. Do vrha je tudi kakšnih 10 svedrovcev za varovanje. Bi pa priporočal samovarovanje, vsaj na težjih delih, ker poteka po strmem pobočju/razih, sploh pa v jutrih z roso. Kakšnih 10-15m pred vrhom se konča in združi s potjo 427-5.

Z vrha sledi spust po poti 417 in nadaljevanje proti pohodnemu grebenu Grüne Schneid/Cresta Verde. Ob prihodu do stene Kollinspitze se klasične markacije končajo in nadaljnja pot je označena z rdečimi pikami. Tu je potrebno opraviti s plezanjem I.-II. kakšnih 250 višinskih metrov. Izpostavljenost je spet konkretna, ponekod pike vodijo v zahtevnejše prečke, skala je dobra. Ko pot pride do žleba, se zahtevnost konča in postane pohodna, je pa še vedno potreben smisel za orientacijo.

Želja je bila, da bi z vrha nadaljeval tudi na Kellerspitzen, vendar je bil celoten greben v gosti megli, tako da sem sestopil nazaj do prelaza po poteh 171/146.

Nazaj tja, da dokončam tisto od zadnjič

V Za Vratam sem tokrat šel iz Repovega kota. Pot je ponekod kar težko sledljiva. V grapo sem vstopil podobno kot zadjič. Pod zaporo sem pa zavil desno, v smeri Planjavskih zelenic, kjer poteka vstopna/sestopna zimska smer. Plezarija je boljša kot na levi strani, pazit je treba predvsem na šodraste plate in mokro travo.

Po istopu proti Sukalniku in nato na rampo, ki vodi na greben. Nekako dve tretjine grebena je plezalnega, zadnji del pa pohoden. Greben ponuja dosti možnosti napredovanja, predsvem variante preko plat ga znajo precej popestriti. Poskušal sem se držati grebena ves čas in iskal smiselne prehode. Težavnost je nekako II. stopnje, na dveh ali treh mestih sem šel na trenje, vendar so bili tam oprimki dobri. Skala je tudi večinoma vredu, le v vstopni rampi/kaminu je več šodra in sumljivih oprimkov/stopov. Od avta v Bistrici do zahodnega vrha sem vseskupaj potreboval slabih 6 ur.

Sestopil sem čez Šraj pesek in Skok.

Če zaključim, ta pristop ima dva lažja plezalna dela, prvega pod vrhom grape, drugega pa nad Sukalnikom. Za oba je potrebno okoli 30 minut.

Včeraj na daljši krožni turi.

Štartal sem iz Logarske in mimo sedel nadaljeval na Ledinski vrh. Od tam na Koroško in potem še Kranjsko rinko. Do vrha Koroške je potrebno na policah prečiti par snežišč. Sneg še ni pomrznjen, sem pa šel čezenj z derezami oziroma sem se jim izognil. Proti Kranjski je še nekaj zaplat, ki pa ne predstavljajo težav. Do takrat sem imel toplo jasno vreme, nato je pa začel pihat močen jugo in zamegljil kamniško stran. V Kotljičih stara pesem z obledelimi markacijami, do Okrešlja pa ponekod razbito stanje poti zaradi preteklih ujem.

No, če ti je kej v vzpodbudo, jaz parkrat na teden za trening/sprehod naredim 250m višincev, pa se mi zdi, da sem še v kar ok formi. Za Pelce pa tud ne rabiš olimpijske norme. Kakorkoli že, ne obupat.

Če sem prav razumel si v srednji šoli?

Če nameravaš it študirat, se boš imel priložnost vključit v AO, kjer te bodo naučil glede vozlov, abzajlanja itd. Tak da teh par let ni problem počakat, glede kondicije pa te pomoje preveč skrbi, da bi jo zgubil.

Lepo, da še kdo tu hodi.

Al pa dodat še eno spodaj.

Potem ti pa predlagam čez Gamsov skret gor, ko prideš na izravnavo Velikih podov, se usmeriš proti Koglu. Ker je vse odprto, ne bi sem met probleme z orientacijo. Po Koglu greš na pot, ki vodi čez Sleme, in na drugi strani zaviješ proti bivaku pod Skuto. Nato nadaljuješ, kot da bi se spustil čez Žmavčarje, vendar na sedelcu ne greš dol, ampak nadaljuješ čezenj direkt na vrh Velikega grebena (na skrajni desni). Zadnjih par metrov po vrhom si malce pomagaš z rokami za ravnotežje, v celoti je pa ta krog pohoden.

Kot varianto lahko od vrha nadaljuješ po grebenu kakšnih 10 minut in se potem spustiš po strmih travah direktno na pot čez Žmavčarje.

Nameravaš iti pohodniško ali z lažjim prostim plezanjem?

Lepo, da so očistili drevje.

Lepo.

Enako ime je uporabil tudi Igor.

https://www.hribi.net/trenutne_razmere/slo/rogljicek_in_krniska_spica/1/4610

Potem sem se pa pustil zapeljati Mašeri in njegovemu vodniku, kjer za Cima del Vallone striktno uporablja ime Krniška špica.

Je še katera druga Krniška špica?

Včeraj sem šel na po poti Saškega kralja na Krniško špico mimo Brunnerja. Po je načeloma ok, tu in tam je treba iti preko podrtega drevesa. Malce me je spominjala na pot na Creto Grauzario mimo bivaka. Pri Corsiju sem sem malce poležal med cvetjem, v steni sta bili dve navezi, vendar ju nisem mogel najti. Proti Krniški škrbini sem opazoval večji trop gamsov. Proti vrhu nisem imel večjih težav. Pik skoraj ni, je pa izobilje možicev. Sestopil sem proti Brunnerju. Sem pa pričakoval, da bo vročina hujša, vendar sem bil na Kralju vseskozi v senci, okoli enajstih so se pa naredili oblaki. Je pa pri Corsiju dosti manj vode kot lani sredi avgusta, morda zaradi tistega deževja.

Hvala palček in se strinjam.

Tadej lahko brez problema tja premakne, če je bolj ustrezno.

Jaz pa lani vaju nazaj.