Dusty - Zadnja sporočila

Ludnica,
Zaradi teh dveh znakov sem se šla jaz učit italijansko in se sedaj že 9 let pridno učim in brez problemov berem in razumem vse italijanske napise in table v zahodnih julijcih. Moja kolegica je takrat ta napis prevedla, kot, da obstaja improviziran most čez reko, ha,ha,,,.. Pri Norini je treba bit pozoren na padavine v času, ko se odpravljate na pot. Če je vodostaj potoka previsok, ga ni možno prečit, drugače je pa vode malo čez gležnje. Brisačka s seboj obvezna. Je pa en peščen podor bil 10min od avta na dol pred potokom, ki je bil skrajno zoprn in je leta 2017 imel eno vrvico napeljano, bolj za živce privezat, kot kej drugega. Je bilo treba kar na široko in pogumno stopit če peskasto drčo, ki je šla ene 20 m dol do potoka.

Pri vstopu v dolino Belega potoka je na označevalnih tablah napis, da je koča Corsi zaprta. Na italijanskih spletnih straneh sem zasledila članek, da bo zaradi neprimernega stanja koče (strukturno in funkcionalno iztrošena), le ta zaprta celo sezono.

Odgovor za malimiha.
S kolegico sva lani opravili krožno pot iz doline Belega potoka po stoletnici do Corsija 4ure in od Corsija po Saškem kralju do Brunnerja 5 ur in 1 uro do izhodišča. Skupaj 10 ur. Pot po Saškem kralju je bila v vročini izčrpljujoča in spomnim se, da je bila voda pri Brunerju nekaj najlepšega.
Problem Saškega kralja je, da je med rastjem in rušjem in je poleti res vroče. Vetrič je bil zelo redek in kljub potočkom, ki so curljali celo pot se spomnim, da je bilo noro vroče.

Dne 26.8.se nas je nabrala kar ena četica v teh res neobiskanih koncih.
Teren resnično lep in razgiban. Markacije po uri hoje od bivaka Cividale počasi zbledijo in je potrebno kar veliko vztrajnosti v iskanju nadaljevanja poti. Vmes se najde kakšen možic (dobrodošel), vendar sva midve kar štirikrat iskale levo in desno, malo gor in malo dol. Glede na število "kvazi" poti, nisva bili edini. Markacije so, samo so tako zbledele, da jo vidiš, šele, ko skoraj nanjo stopiš.Meni osebno je bil to najtežji del poti. Ker si že fizično utrujen, potem pa še ne veš kam naprej. Ko sva se vpeli v ferato, je bilo nadaljevanje poezija za mišice in živce. Čudovito poplezavanje v lepoti sosednjih sten.Tudi skupina za nama je imela hude probleme z orientacijo. Hvala predhodnicama za tak lep obis, ki je tudi naju opogumil, da sva se je končno lotile.