georgia - Zadnja sporočila

Raziskovanje južne Tirolske prvi teden julija; najina baza je bila vas Plaus v dolini Vinschgau/Val Venosta blizu mesta Merano. To je uradno dvojezična regija, a nemščina močno prevladuje, cel teden pa nismo srečali nobenega Slovenca. Očitno samo potujejo skozi ali prej zavijejo v Dolomite. Škoda, saj je res turistično razvita in zelo urejena destinacija za počitnice, obdana z 2 in 3-tisočaki, slapovi, jezeri, gradovi, sadovnjaki, vinogradi, gorskimi kmetijami, zanimivimi stranskimi dolinami, mesteci in kolesarskimi povezavami ter vlakom po celi dolini, ...

Z vami bi rada podelila vtise z najine ture na čudovita gorska jezera Spronser Seen/Laghi di Sopranes: Vellau - žičnica na Leiteralm (1522 m)- Hochganghaus (1839 m) - Hochgangsharte (2455 m) - jezera - Malga Oberkaser (2134 m)- Taufensharte - Leiter alm - žičnica. O jezerih (vseh skupaj jih je 10, vsa ležijo nad 2000 m) sem na tem forumu našla samo en videoposnetek, zapisa še nobenega, pri pripravah na turo sem si pomagala z zapisi s tujih strani, saj obstaja več različnih izhodišč in poti na to področje.

Nepozabna tura v veličastnem okolju, same hoje je za 6 ur z kakih 1000 višinci, seveda smo mi rabili več z vsem fotografiranjem in eno daljšo pavzo na planini. Adrenalinska je že vožnja med krošnjami dreves z edinstveno žičnico, stoje v košari, kar vsekakor ni za vrtoglave. S planine pelje lepa pot po gozdu in čez most do naslednje planine, kjer se začne pravi vzpon.

Pot je večinoma lepo položna, zadnji del do sedla, kake pol ure pa je izpostavljen, po potrebi se lahko držimo napeljanih verig. Na sedlu končno zagledamo prvo jezero in preseneti nas, koliko je še snežišč. Pot naprej je tudi po snegu uhojena, spuščamo se med jezeri, slapovi, žuborečimi potoki, alpskimi zvončki, encijani, ... Pokrajina me spominja nekako na Islandijo z vodo vsepovsod, zelenjem, temnimi skalami in snegom. Sredi vseh teh lepot leži gostoljubna koča na planini Oberkaser, kjer se lahko okrepčamo in tudi prespimo, kot sem opazila. Res lepo urejeno! Pivo 5,80, golaž s kruhovimi cmoki 17 evrov (primer).

Mi pa nadaljujejo pot, da zaokrožimo turo, čaka nas še zadnji kratki, a naporni vzpon na sedlo, srečamo svizca in koze, potem pa strmo navzdol po stopnicah nazaj do žičnice, ta zadnji del je mene izčrpal, saj smo hiteli, da ujamemo zadnjo vožnjo v dolino, ki je že ob 17.30 (kasneje v sezoni menda ob 18h). Vsa tura večinoma poteka po skalnatih stopnicah ali snežiščih (začetek julija), brez zoprnega šodra in melišč. Tudi vreme nam je služilo, kljub oblakom smo imeli čudovite razglede, občasno sonce pa je oživilo barve pokrajine, a nas ni žgalo, saj večina poti poteka po odprtem.

Uspelo nam je ujeti žičnico in vožnja navzdol je še bolj adrenalinska kot vožnja navzgor! Če se je najin Tango navzgor še tresel, je dol grede že užival v razgledih in vonjavah. Nepozabno! Karta za to edinstveno vožnjo gor in dol je 13 evrov na osebo, za psa pa 6 evrov. Priporočam zgodnjo vožnjo(začnejo ob 8h), da potem v miru uživamo na turi in ne hitimo na ta zadnjo košaro.
Cel dan smo v hribih poslušali nemščino, srečali smo samo par Slovanov in nobenih Slovencev, pretirane gneče zaradi dolžine in zahtevnosti ture pa ni bilo (spet, začetek sezone).

Ostale dni smo si ogledali bližnje in daljne znamenitosti; priporočam ogled mesta Merano, ki imam edinstveno sredozemsko klimo sredi gora (klimatsko zdravilišče avstroogrskega plemstva), znameniti slap Parcines/Partschins z 97 metri (lepa senčna pešpot ob vodi pelje s P za Texelbahn, po 1h vzpona pripelje do slapu, vstopnine/parkirnine ni), jezero Resia, znameniti prelaz Stelvio in sprehod nad njim ob občudovanju tritisočakov (P zastonj), ... ter seveda vrhunski sladoled domače izdelave v kateremkoli kraju, kepica je cenejša od slovenske (1,50 do 1,80)! Vsekakor se na južno Tirolsko še vrnemo.

Pot s Krnskih na Bogatinsko sedlo, že blizu sedla?

S poti na Šitno glavo?

Včeraj obiskali Konjščico z Rudnega polja, lepo, da je planina spet živa zadnja leta, živine seveda ni več gori, bo pa koča odprta za vikende do 1. novembra, dobi se pijača in jedača.
Tja smo šli po prijetni markirani poti z Rudnega polja (kot za Triglav), nazaj s planine pa smo zaokrožili čez Konec ceste na Pokljuki. Sprva idilična pot ob vodi se kmalu spremeni v blato do kolen, ki smo ga obšli po gozdu čez drn in strn. Blatnega dela poti je res veliko, vse do P oz. makadama. Od daleč so se tam videli parkirani avtomobili (kljub prepovedi vožnje). Čeprav je bilo povsod drugod sonce, je bila Pokljuka včeraj oblačna in kar hladna, malo drugačna ...

Na Veliko Babo mogoče (Julijci)?

Lovska koča Berebica (Staro Utro).

Jaz pa 2x poleti v Zajzeri in obakrat zastonj Ob normalnih dnevnih urah.
Če smo že v tujini, naj omenim gorsko cesto iz Ukev proti izhodišču na Ojstrnik, za katero poleti pobirajo 5 evrov prispevka (ne 20). In popoldne niso več pobirali.

Tudi mene je par let nazaj ta pot čez Sovatno do Pogačnikovega doma izmučila, zakaj, ne vem. Včasih pač pride kak dan, ko ne gre in ne gre oz. gre samo po polžje ... Pač prilagodiš cilje in ja, do večera bova že prišla do koče, sva se takrat tolažila. In sva, tudi do spodnjega jezera. Naslednji dan pa na Bovški Gamsovec in čez Luknjo nazaj v Vrata. Nepozabna tura, pa čeprav nisva dosegla vseh ciljev oz. vrhov. Srečno!

Takile znaki so na Bistriški in okoliških planinah pod Ojstrnikom. Mislim, da bi povsod po planinah morali biti taka obvestila o pravilih obnašanja. Torej sem nazadnje prav odreagirala, ko sem psa na Soriški pl. spustila, da je zbežal, ker naju je krava vztrajno zasledovala. Potem me je takoj pustila na miru. Če se le da, se živini izogibamo v širokem loku ... Koze so pa drugo poglavje, te so radovedne in navihane, najin "kozliček" od psa pa tudi. In so se čisto blizu opazovali na terasi koče na planini.

Mi ga nismo srečali
Sva bila pa konec julija prvič na tem dvatisočaku. Cestnina v Ukvah je 5 evrov, ko sva se popoldne vračala, fanta ni bilo več v hiški. Cesta je kar ok, mestoma ozka, prometni znaki zelo slikoviti, a med tednom ni bilo prometa. Tudi na P je bilo samo nekaj parkiranih avtov, še eden slovenski.
Po cesti naprej do koče Nordio, kjer nas je vztrajni lajež njihovega čuvaja (imava psa) nagnal desno po poti, obdani z gozdnimi jagodami. Na tem odseku sva srečala precej gorskih tekačev v spustu, očitno so imeli neko tekmo. Pot je res prijetna, položno speljana po gozdu in hitro pripelje do Bistriške planine.
Tudi tu zelo nazorni znaki, kjer je živina na paši in kako se obnašati. Na glavni vrh sva tu zavila po levi poti, ki se enakomerno vzpenja, sonce se je skrivalo za oblaki in ni bilo prevroče. Celo vršno pobočje je bilo polno dišečih črnih murk, toliko jih še nisem videla na enem kraju!
Časovnice kar držijo, vsaj za naju. Vrh je res čudovito razgleden na vse strani, oblačnost je žal skrivala najvišje vrhove V in Z Julijcev ter Visoke Ture. Prečila sva po grebenu še do križa, tudi tu sva bila sama, vmes srečala nekaj planincev. Vračala sva se kar po isti poti, bova naslednjič zaokrožila do Bistriške pl. Ustavila sva se pri koči na planini, kjer je bilo pivo in kos štrudla 10 evrov (pa sladica ni bila vredna svojega imena). Koze pa radovedne, kot le kaj. Sicer je bilo ogromno krav in konjev na paši, a sva se jim zaradi psa izognila v širokem loku.
Radovednost nama ni dala miru, tako da sva zavila še do kapele Marije Snežne na planini, od tu pa po lepi senčni poti po gozdu direktno do P, tod sva srečala samo eno planinko. Vode je povsod v izobilju.
Ustavila sva se še v Ukvah, ki so res zgledno urejene, in ogledala mogočno cerkev. Tura nama je bila všeč, res lahek in lep dvatisočak na meji, zato se bova sem gotovo še vrnila!

Tudi meni se je izpolnila želja po tej mulatjeri nad Trento, med dopustovanjem v Kr. Gori konec julija.
Pogumno smo jo mahnili trije, jaz, mož in pes. Ker je bila lepa nedelja, je bila gor kar gneča - vse skupaj sva srečala 4 pohodnike in ob povratku še domačina Lojzeta. Primorski pohodnici sta na planini obrnili, meni pa sta osvežitev in počitek pri studencu dala novih moči, da smo lahko nadaljevali vse do lovske koče na Berebici in še naprej na vrh Na Glavi. Sledil nam je starejši par iz Nemčije(!), ki sta bivala v bližnjem kampu v Trenti, on je odkril to pot na aplikaciji, ker ne sme biti prehudih klancev. Res jih ni, se pa vseeno nabere tako kilometrov kot višincev ... Tako smo se večkrat srečali, pri koči skupaj pomalicali, tudi vrh smo odkrili skupaj v tistem zaraslem ruševju (sledite na koncu stezici v levo, ne na desno!). Razgledi z mulatjere, ko se odpre blizu koče, so bili krasni, z vrha še bolj.
Je pa bilo ob sestopu čedalje bolj vroče, kar se je poznalo predvsem psu. Klepetala sva z Nemcema, verjetno nas je Lojze na svojem vrtu že dlje časa poslušal in se potem oglasil, kako smo glasni. Ja, verjetno še toliko bolj, če živiš in delaš v takem miru in idili ... Nemca sta se mu čudila in čudila. Malo nas je povprašal po stanju poti, vse bp. Za piko na i je potem v dolini še kako pasala osvežitev v Soči, smo kar oživeli.

Jaz sem na domačih planinah (enkrat Soriška, drugič Dajnarska pod Žbajnekom) že dvakrat tekla pred živino. Na Soriški planini sva s kolegico in dvema manjšima psoma šla mirno mimo krav na paši (itak na varnostni razdalji, kot vedno), ko je krava vodnica (z zvoncem) začela hoditi za nami. Jaz sem svojega psa spustila, da se je umaknil oz. zbežal naprej (vedela sem, da ne bo skakal okoli krave), potem je naju krava pustila na miru, kolegico z drugim psom pa je še naprej zasledovala. Zelo neprijetno. Šele čez par minut je krava odnehala ... Kaj je hotela, ne vem.

Na Dajnarski planini pa sva lani s psom šla brez težav mimo črede konj na vrh Žbajneka, ko pa sva se z vrha vračala na markirano pot proti Ratitovcu, so se konji pomaknili proti nama. Očitno so bili eni žrebci zelo radovedni in so hoteli spoznati psa. Pustila sem, da so se povohali in so naju potem spustili naprej. Razen enega, ki naju je vztrajno zasledoval več kot 100 m in kar naprej silil v naju. Bala sem se, da mi bo poteptal psa, ki je seveda že paničaril na povodcu ... S palicami sem konja odrivala stran. Zelo nadležno. Končno je odnehal. Ali bi morala psa takrat spustiti, da zbeži naprej in bi naju pustil dalje, ne vem. Ko sva se čez par ur vračala nazaj z Ratitovca, pa naju je ista čreda konj pustila na miru in se pasla dalje ...

Pes nikoli na izziva živine in nasploh ne laja. Strah ga je pa el. pastirjev, ker jo je že parkrat skupil in moramo biti na prehodih skozi ograjo res previdni.

Zame je avtobus prava alternativa le, če bo vstop možen tudi za kužka, najinega zvestega spremljevalca na turah. Morda za koga banalno, a tako pač je ... Če ne bo te opcije, pač ne gremo v Vrata. Žal.
Parkirnine pa povsod navijajo, tudi v domačih krajih (Prtovč). Ne vem, kje potem konča ves ta denar, v urejanju in vzdrževanju dostopnih cest in parkirišč gotovo ne.

Pozdravljeni, nisem še bila na Storžiču od Kanonirja oz. iz Jekarice. Je že kdo šel letos, v kakšnem stanju je ta cesta, kakšna je pot? V opisu piše, da je polno podrtega drevja in obvozov ... Hvala

Morda zaradi oblike cveta - čmrlji dosežejo, kar čebele pač ne morejo? Tudi čmrlji so zelo koristni opraševalci.

Citiram s spletne strani Gaia:

"Clusijev svišč je zelo podoben kochovemu svišču, vendar ta (kochov) raste le na kislih tleh in ker je takšnih gorskih tal v Sloveniji malo, je tudi precej redkejši. Razlikuje pa se tudi po tem, da njegovi zeleni čašni zobci štrlijo navzven, medtem ko se pri clusijevem svišču prilegajo cvetu."