suhy - Zadnja sporočila

Po sledeh sodeč sta mladca prihrumela v Gajserjevem slogu po kolovozih in vlakah od naselja Pod Košuto (830 m) do odcepa (1280 m) za Pl. Šija, nato pa grizla v strmino po in ob poti, ki je vrisana v zemljevidih, do mikro jasice (1430 m), kjer sem ju dohitel, ko sta počivala in hladila motorje. Fotka skozi teleobjektiv pa je nastala, ko sta se po zasluženem oddihu uspela pririniti še do višine ca. 1490 m. Ali je šlo še višje, bi po zvoku in bencinskih hlapih težko ocenil, kajti potem ju nisem več videl.

Trenutno stanje na kolovozih in vlakah, ki sem jih prepešačil, je za hojo res sila neugodno, saj so jih in jih še vzdržujejo s težko gozdno mehanizacijo, zato so razdrapane, polne kamenja, skal, blata in vej, ki so ostale po spravilu lesa v dolino. In mogoče bom začel celo verjeti, da je učinkovito zdravilo zoper te tegobe - kroska

Ja, sem gor se očigledno ne zahaja prav na gosto. Razgled na okoliške vršace je sicer čudolep, kar je zapazilo levo oko in potrdilo tudi desno, a je pot do razgleda in nazaj nemalo mukotrpna in zoprna. A se je vseeno splačalo.

Ob pol desetih se torej raziskovalec nekoristnega sveta od zaselka Pod Košuto zakadi po sveže zoranih, a za hojo strašno neprijaznih vlakah v strm breg. Misleč, da bo prisluhnil terčni septakordično subdominantni harmoniji spokojne tišine, šuma vetra in ptičjega cvrkuta, v stremence, nakovalce in kladivce namesto milozvočnega blagra prihrumi rezek zvok holcarskih motork, ki se razlega iz okoliških host. Pošten hribolazec bi seveda razumel, da brez oglušujoče kakofonije, ki polni zračne gmote pod Košuto, ne bi bilo kruha za mnoge poštene in marljive duše, živeče v teh z drevjem obilno založenih krajih. A se že prav kmalu izkaže, da motork ne gre obtoževati za trpljenje hribolazčevega sluhovoda. Saj je sobota, to pa je po šegah in navadah že od pamtiveka dan, ko si pošteno zgarani privoščijo časa za počitek. In v hostah bi morala potemtakem vladati tišina. Od kod neki se torej razlega hrup, ki reže in seka v urbanega vrveža vajeno uho, si beli glavo hribolazec. Za nameček, če je verjeti lastnim ušesom, hrup ne prihaja iz doline, kot bi pohodnik, stoječ na višini 1400 m, pričakoval, nego se čuje visoko nad njim. Da bi se na tej višini z motorkami jemalo mero smrekam, je jako čudno, saj vlak, po katerih bi mogli les spraviti v dolino, že davno ni več zapaziti. Tudi breg je tu že tako navpik postavljen, da si je mož na šolne nataknil celo dereze, da se mu ja ne izpripeti nesrečni pripetljaj, ko bi boknedaj drknil po bregu nizdol. Ker z lastno pametjo stvari ne pride do dna, gre vdan v usodo po komaj vidni stezici naprej proti vrhu. Ko se mu pod nogami nabere naslednji stot višincev in se znajde na majhni jasi, iznenada ugleda dva mlečnozobca - več kot šestnajst ali sedemnajst pomladi jih nista štela -, sedeča na travi in opravljena v pisanih oblačilih, s ščitniki na kolenih in komolcih ter s šlemi na glavi. In reč je možu postala brž jasna, zakaj pred njima ugleda še dve kroski, kako prav tako počivata v travi, da se jima shladi pregret motor in pride spet do sape. Da, to je bil ta neznosen hrup, kajti mladca sta se na svojih kroskah na vse pretege mučila v breg, koder se domače počutijo le še gamsi in kozorogi. Tudi na vprašanje, ali naprej ne gre več, sta odvrnila, da še nista končala. Kaže, da bomo poleg planincev, plezalcev, turnih smukačev, gorskih velocipedistov, tekačev dobili novo pasmo hribolazcev, ki bo na kroskah jezdila na vrhe. No, na sam vrh jima vseeno ni uspelo priti, bi pa ob videnem in še posebej močno slišanem lahko lokalni šerifi, župani, rangerji, inšpektorji, supervizorji in ostali, ki jim je oblast že premočno stopila v glavo, ponovno razmislili o upravičenosti ramp, parkirnin, vstopnin, prepovedi in drugem, s katerim v imenu kvaziprirodovarstva vedno bolj grenijo življenje poštenemu planinskemu življu, med tem pa se jim po stezah, vlakah, hostah, pašnikih brez omejitev izživljajo divjaki na motorjih in štirikolesnikih.

Z vrha se mož sprehodi še nekaj sto metrov po grebenu v smeri Velikega vrha, ko pa postane sprehod z leve in desne preveč zračen, se umno zaokrene, vrne na vrh in na derezah spusti proti dolini. Ker je jako zvedave nature, naredi po brezpotju še ovinek do Pl. Šija, ki je planina le še po imenu, saj na njenem mestu stoji zdaj le še hosta, o planini pa ni ne duha ne sluha.

Glede na letni čas čemaža seveda ni bilo več, klopov pa kolikor hočeš. Sam sem jih proti svoji volji nalovil in doma trebil, reci in piši, sedemindvajset (27)

Da, vse, kar je o razmerah okrog Kope opisal j., drži kot pribito tudi pol leta kasneje. Danes so bili nameni stezosledca sicer ambicijoznejši - poleg Kope se je mož želel povzpeti še na Rzenik -, a je bilo prečudovitih razgledov s Kope, Martinj steze in bivaka dobre volje toliko, da je zanj zmanjkalo časa. Pa nič ne de, se je pa namesto vrha zato za spomin nabralo več lepih utrinkov v kameri. Zadnjih 200 višincev spusta s Pl. Rzenik skozi Dolski graben do ceste je minilo v trdi temi.

Zločinec se vrača na kraj zločina. No, ni ravno zločinec, če smo natančni, je le zagnani hribolazec, ki si je spet srčno zaželel Požgane Mlinarice. Tako kot pred tremi leti in to skoraj na isti dan. Ja, silno ljubi so mu samotni, odmaknjeni in divji konci. In ker se obeta, da bodo baš ti konci po 4. novembru, ko naj bi po preverjenih govoricah izza šankov in iz drugih oficielnih virov po befelu kranjskogorske županje začela delovati plačljiva rampa na vhodu v Vrata, navadnim smrtnikom precej manj dostopni, si mož, do obisti prekvašen z ljudsko modrostjo, kaj dosti ne razbija betice, kaj mu je storiti. Ve namreč, da priložnost zamujena povrne se nobena, in tudi, bolje vrabec v roki kot golob na strehi, ter še, ne odlašaj na 4. november, kar lahko storiš teden dni pred njim.

In tako se v današnjem ranem jutru pomuja zapeljati svoj velociped do Turkovega rovta, od koder ljubitelji turne smuke pozimi odrinejo v breg za Cmirom, ter ga tam prikleniti ob kažipot. Mož namreč naklepa narediti eno krožno, tako, ki po hribolazniški pameti ni čisto vsakdanja, nego je prilično posebna, saj bo treba malo peš in malo pa se bodo vrtela pedala. Tako nekako, le da malček manj urno, kot to počneta naša junaka Pogi in Rogla, ko z radostjo, veseljem in zmagoslavjem polnita ljudska srca dežele na južni strani Alp.

Nato se mož z avtom zapelje nazaj do Mojstrane in proti Radovni do odcepa za Kot, od koder se lastnonožno zagrize v strmal proti Črni gori. Podrta hosta nekje na višini 1200 m, radi katere ni od steze ostalo prav nič, kaj dosti ne zmoti v brezpotjih prekaljenega moža. Ta se vedoč, da vse poti vodijo v Rim, od večnega mesta pa ni več daleč do domačih logov, in da je vse skupaj le en navaden mačji kašelj, razgleda na vseh sedem strani in se po desni mimo žalostne podobe lesene podrtije kot za šalo skoraj navpik prebije do bivaka. Tam pa presenečenje. Trdno uverjen, da bo na današnji delovni ponedeljek v blaženi samoti in tihoti soliral po celotnem grebenu do Požgane Mlinarice in v dolino do priklenjenega velocipeda, ga – glej ga, zlomka, le od kod neki se je vzel - iznenadi planinec, ki je verjetno razmišljal takisto. Kot je med hribolazci lepa navada, beseda da besedo, in moža iz poplave besed kaj hitro uganeta, da imata povsem slične nakane. Zategadelj se podvizata in družno zakoračita v isto smer. Zvesta, da je enemu ime Roman, drugemu Miha. Ker sta ne glede na ime oba odprte glave, zraven pa še zgovorne nature in jezikov zatorej ne šparata, se na poti čez Črno goro, Predelov vrh, Lengarjevo glavo, Požar in preko Rušnate Mlinarice do Požgane, kot se samo za resne može spodobi in kot samo oni to znajo, po moško menita o vseh za žitje inu bitje obče koristnih rečeh. Za prazne marnje, priljubljeno krmo tam, kjer se perja in kljunov nagnete obilo, jima ni prav nič mar. Slemenska pot je dolga kot jara kača, tupatam pride prav tudi kanček ročnih veščin pri ravnanju s skalo, da se planinec slučajno ne odkobali v žalosten nepovrat, a je v tako prijetni družbi pot minila hitro.

Akoprav sta se moža sprva namerila s Požgane Mlinarice v dolino vsak po svoji poti, sta se na koncu zedinila stopiti po isti (Planica – Pokljuka) v Vrata. Po poldrugi uri dospeta do ceste, kjer enega od njiju pričaka velociped, drugi pa je moral žalibog odkorakati še do Mojstrane. Preden gresta vsak po svoje, si moža sežeta še v roke in se poslovita. Miha zajaše velociped in po dobre pol ure pri avtu zašpili klobaso, ki se jo je nabralo 21 km v dožino in kar 1587 m v višino.

Če človek bil bi vedež, ne bil bi revež. Nekako tako velja za sobotno avanturo iz Belega potoka na Vrtaško Sleme, ki bi se na nekaterih mestih odvila rahlo drugače, če bi avanturist pred svojim podvigom prečital, kar so pred njim že zapisali ljubitelji teh pozabljenih koncev.

Bilo je v soboto, ko se mož zapelje z avtom do Mojstrane, tam ročno odloži svoj bicikel in ga priklene, da mu ga kakšen pridanič slučajno ne izmakne, ob kandelaber na kraju, kjer se pot z Vrtaške planine konča. Zatem se mimo Belce zapelje naprej do parkirišča ob nekdanjem železniškem mostu, od koder se smelo zagrize po stezi v dolino Belega potoka. Ko višinci pod gojzarji veselo padajo kot za stavo, si mož, zroč v Beli potok, beli glavo, kaj neki storiti, ako ne uspe ubosti tiste stezice, ki se nad Skočniki mimo podrte lovske koče pne čez Smolo (1789 m) do Votlega slemena. Akoprav je na zemljovidih prav lično začrtana, se v prirodi, ko ljudje že dolgo več ne vedo zanjo, izgubi nemalokdaj v tako silni gošči, da pohodnika, če ni baš vešč kretanja po divjem svetu in ne ve prav dosti, kako se tam stvari streže, pripelje ne tja, kamor se je bil izprva nameril, nego v nepovrat, iz katerega se more vrniti le po čudežu božjem. Če po prvih korakih uvidi, sklene umni mož, le toliko steze, kot je lanskega snega, jo raje mahne na Rutarski vršič, na katerem je stal že nemalokrat in ve, kako se pride do vrha.

In res, nad Skočniki se mož prebije čez potok do kraja, kjer je bila nekdaj hosta, zdaj pa debla leže kot zobotrebci razmetani vse naokrog in pod njimi podrtija, ki je nekoč čula na ime lovska koča. Baje se je gromozanski vihar pred časom šopiril, kako močne sape je. O stezi na tem žalostnem mestu zategadelj ni ne duha ne sluha, a sokolje oko (+2,5 diop.) prekaljenega in z vsemi žavbami podmazanega stezosledca vendarle zapazi, da tod ne more biti prvi, kajti pred njim se je očigledno čez debla nekaj kobalilo in pod njimi plazilo. Mož se ne da dva in pol krat prositi, nego se brž podviza storiti takisto. Motovili malo sem, malo tja, tupatam ponovi kakšno vajo, ko se nesrečnež zagozdi v lesenem labirintu, a na koncu se le prebije čez hostarski britof do kozje stečine, ki naj bi nekdaj bila lovska steza. Da se uveri, ali je korak zastavil prav, iz varžeta potegne mobilnega pametnjakoviča in poškili v, kot se dandanašnji pravi učeno, orijentacijsko aplikacijo, ki beleži žarke umetelnih satelitov, ki globoko v kozmosu kolobarijo okrog matere Zemlje in varno vodijo sem ter tja zrakoplove, zrakomlate, parnike, zepeline, avtomobile, rakete in druga sredstva potniškega in tovornega transporta. Če je verjeti aplikaciji, je mož zablodil s poti le kakih petdeset metrov previsoko. A nič ne de, si misli, če je res, kar pravi elektromehanika v roki, bo treba po načelu ZKP (zdrava kmečka pamet) pač za prav toliko metrov proti dolini. Prebije se še čez dva strma kuloarja Žlebnice in malo nižje stopi na precej izrazito stezico, o kateri ni več dvoma, da je prava. Še z nekaj desetmetrskimi popravki smeri v levo ali desno, za katere je nesebično poskrbela omenjena žepna električna aplikacija, se mož uspešno prebije do vrha Smole (1796 m), nadaljuje preko Votlega Slemena (2049 m) in triumfalno stopi na Vrtaško Sleme (2077 m). Majhen korak za hribolazništvo, velik za hribolazca!

Kaj pa zdaj? Blodenja po divjini in grizenja kolen ima mož vrh glave, zato se v lahnem drncu po lepo markirani poti spusti proti Mojstrani, tam ob kandelabru kot dvoživka (hribolazec in biciklist) zajaha kolo, z odmerjeno kadenco odpedalira po kolesarski stezi proti izhodišču in po devetih urah in pol zašpili čudovito avanturistično klobaso.

Sprva nisem želel kritizirati Staničeve koče, a naj k Tomčevemu komentarju dodam, da bi bil moj vamp zagotovo za pol litra radlerja težji, denarnica pa za 7€ lažja, če naju še z enim sotrpinom ne bi pustili čakati celih pet minut za praznim šankom, ravno dovolj, da človek poišče naočnike in se ima priliko podrobno razgledati po astronomskih cenah na ceniku. Tako pa je za osvežilno hidracijo poskrbel studenček pri odcepu za Macesnovec, pregret život pa se je po štirih dolžinah polprofesijonalnega kravla prijetno shladil v jezeru Kreda. Dostop do jezera je otežen, ker drugega lesenega mostu, gledano proti Krmi, ni več in je treba Radovno prebresti, kar je za junake, vajene vsega hudega, pravi mačji kašelj

Tudi včerajšnji petek, 16. 8. 2024, je bil prav lep. V jutranjem hladu skok iz Kota po plezalni na Rjavino, nato po grebenski poti do Dovških vratc in v soncu naprej do Staničeve koče. Če do koče v nahrbtniku ne ostane nič več tekočega, si žejo lahko pogasite z radlerjem ali pivom za skromnih 7€ .
Spust čez Vrbanove špice v popoldanski vročini je precej lažji kot vzpon v nasprotni smeri, kar je okusilo nekaj prepotenih pohodnikov. Prav klavrna pa je bila podoba izmučenih čeških, španskih in francoskih planincev malo nad studencem, ki so morda naivno pričakovali lahek dostop do Staničeve koče, a so v najbolj vročih dneh težko otovorjeni odrinili iz Kota šele po drugi uri popoldne - in namesto planinskih užitkov verjetno doživljali le muko in gorje. Žal vsaka šola nekaj stane ...

Mnogi menijo, da v najbolj gorkih dneh gore niso modra izbira, še posebej ne, če se sonce razživi na trinajstega. A hribolazci vedo, da je prav prijetno živeti visoko nad dolino, kjer domuje svežina in odganja vročino. Le pomujati se je treba v višave.

In tako se tura začne ob pol šestih na parkirišču v Ravenski Kočni (parkiranje 10 €/dan) in nadaljuje po ferati do Češke koče. Vstop v ferato je prilično zahteven in ni za vsakogar. Do Mlinarskega sedla prevladuje senca in prijeten hlad. Pot do tja in naprej čez Dolgi hrbet, kjer se čreda kozorogov komaj zmeni za prišleka, je v dobrem stanju in primerno zavarovana. Pred Skuto si lahko privoščimo še kratek skok na Štruco. Spust na Male pode je nekoliko bolj tečen, ker je pot slabše zavarovana in zaradi starih obledelih markacij težje sledljiva. Po osmih urah hoje so noge že nekoliko utrujene, zato v triadi Rink izberem le eno, Koroško, z vrha katere se vije lepo zavarovana pot do koče na Ledinah. Po 12. urah hoje in nakopičenih 2000 višincih lovska pot pripelje prijetno zdelanega, a zadovoljnega pohodnika nazaj do parkirišča

Da, v digitalni teoriji zgleda vse lepo in prav, vemo pa, kakšne težave nastanejo, ko ni signala (to se dogaja celo vozniku avtobusa na Vogarju, ki s svojim mobilcem ne more poskenirati kod), ko v telefonu crkne baterija, ko se starejši planinec iz analogne ere ne znajde v nepregledni masi aplikacij, nastavitev, registracij, uporabniških imen, gesel, IKT protokolov itn. Če k temu prištejemo še omenjene probleme s prostimi mesti na izbrani liniji ob določenem času ter pa tisto najpomembnejše, kar nas planinske plebejce v zadnjih letih najbolj muči, to je samovolja in oderuštvo lokalnih šerifov, redarjev, nadzornikov in drugih samooklicanih gospodarjev tega in onega, ki se požvižgajo na ustavno pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave RS) in prosto po svoji pameti v imenu lažne zaščite narave postavljajo zapornice, opozorilne znake in table, parkomate, določajo tarife, pisarijo odloke o vseh živih prepovedih, zapovedih, kaznih, prekrških itd., se nam ne piše dobro. TNP-jevci razglašajo mirna območja in ponekod prepovejo celo hojo, sto metrov stran v peskokopu pa veselo hrumijo stroji lokalnega podjetnika, od katerega je občinski referent ali celo župan za izdano dovoljenje najverjetneje pokasiral mastno provizijo.
Pa še opozorilo: če parkirate na Senožetih vozilo tipa kangoo ali berlingo in imate na strehi slučajno nosilce za kolo (brez koles!), vas senzor pred vhodno rampo na parkirišče po svoji digitalni pameti zaradi višine identificira za avtodom. To v nadaljevanju pomeni, da vas bo parkomat za celodnevno parkiranje namesto petih eurov obral za dvajset evrov. Če na recepciji v tistem trenutku ni nikogar, da bi mu v navalu svete jeze povedali, kar mu kot lokalnemu reprezentantu »prijazne« bohinjske turistične ponudbe gre, imate dve možnosti: ali se ročno lotite parkirnega hardvera, ki omejuje vašo svobodo gibanja in po odrešilnem dejanju tvegate obisk mož v modrem, ali pa stoično čakate omenjenega reprezentata – če ste pozni, morda celo do naslednjega dne -, da uvidi absurdno situacijo, mu na roko plačate pet eurov parkirnine, on pa vas milostno spusti na svobodo.

Komur je ljub hribolazniški mazohizem, si lahko v najbolj vročih dneh, ko se živo srebro dvigne do 37°C, privošči Vršake. Z bohinjskim občinskim transportom, ki ga žal ni mogoče plačati z gotovino, ampak le preko spleta (kaj to pomeni za vse, ki naivno pričakujejo, da bodo po dobri stari navadi vstopili v avtobus, kupili vozovnico in se odpeljali do želene destinacije, je v Senožetah okusila petčlanska slovenska družina, ki bi ostala na postaji, če ji prijazni tujci ne bi pomagali tik pred odhodom avtobusa s pomočjo svojih telefonov kupiti vozovnice) sva se z Živo zapeljala do Vogarja in odkorakala do Lazovškega prevala ter naprej za Debelim vrhom. Z nekaj orientacijske iznajdljivosti sva dosegla prvi vrh Vršakov (2445 m), nato pa po grebenu še ostale: Srednji vrh (2424 m), Vrh za Koriti (2422 m) in Južni vrh (2433 m). Spustila sva se v Globoko konto, nato pa po markirani poti preko Vrat (2192 m) nadaljevala do zaslužene hmeljeve hidracije na Pl. Dedno polje in se vrnila na izhodišče. Tura je precej zahtevna, saj sva pod jarkim soncem v slabih 12. urah pridelala skoraj 24 km in 1880 višincev. Od Lazovškega prevala do Globoke konte gre praktično za brezpotje, le tu pa tam je nekaj možicev, zato ture ne priporočava tistim, ki jim hoja po težavnem terenu ni pri srcu in ne obvladajo orientacije.

Ja, bilo je kar vroče. Še zlasti, če jo hribolazec mahne v Žrelo šele ob pol dvanajstih. In to v dneh, ko se deželica na sončni strani Alp utaplja v vročinskih valovih. A z višino se prav prijetno osveži, tako da človek na vrhu brž pozabi, kakšne peklenske razmere vladajo v dolini in mu ni prav nič odveč prijateljsko pokramljati o tem in onem s sotrdudniki, ki se niso ustrašili vročine. Cesta do Doma pod Storžičem je lepo urejena, prav tako je brez posebnosti tudi pot čez Žrelo in nazaj čez Škarjev rob. Kdor se je danes raje odločil ostati doma v varnem zavetju klimatske naprave, je zamudil prav lep sončen dan

Včeraj še rahlo v dvomih, kakšno bo današnje vreme, danes pa sončen in vroč naskok čez Kaptana na Brano. Sreča je na strani pogumnih! V ranem jutru je Bosova grapa nekoliko fajhtna, zato ne bo škodila primerna doza previdnosti.

Čeprav sem okrog Ciclja v preteklosti rotiral pedala že trikrat, začenši vedno iz Kamnice, me je opisana osmica ogrela, da zapeljem v te lepe konce še četrtič. In tokrat za spremembo iz Senožet. Akoprav sobotno vreme ni hotelo ubogati petkove napovedi, je osmica uspela skoraj v celoti. Skoraj zato, ker se mi je med kolesarjenjem, ko sem hotel skozi gozd po bližnjici od ceste na severni strani Ciclja do ceste, ki se vzpenja s prevala Grmače do cerkve Sv. Miklavža, pripetil neljub pripetljaj. V hosti, polni kolovozov in stez, sem žal ubodel napačno in, glej ga zlomka, se pripeljal po neznanem kolovozu sicer lepo do ceste, a tudi do hiše, pred katero je prav tedaj stal precej nejevoljen lastnik, ki mu niti najmanj ni bilo povšeči, da se tamestni z bicikli vozakajo po njegovem gruntu. Možaku se ni dalo na noben način dopovedati, da se je tamestni nehote nesrečno izgubil v njegovi širni gmajni, da tega žal za nobeno ceno ni hotel, da ob tem njegovi prirodni imovini ni storil čisto nobene škode, saj se je po cestno-prometnih pravilih strogo držal uhojenih in zvoženih kolovozov in stez ter da mu še na kraj pameti ni padlo prisvojiti si kakšen gozdni plod, ki jasno kot beli dan že od pamtiveka po božjih in rimskih postavah pripada edino lastniku in nikomur drugemu, še najmanj pa tamestnemu, ki se je priklatil v njegovo hosto naužit čistega zraka, razmigati in ojačati svoje ude, iskati dušnega mira itd. itn. Namrgodeni lastnik je neumorno gonil svojo, da morostarski biciklist prav dobro ve, v čigavi v gošči se motovili in če se pripeti to še enkrat, grozeče pribije možak, jih bo že še videl. Skratka, brezplodna izmenjava besed, misli, dokazov, utemeljitev, pojasnil, argumentov, logično dijalektičnih izpeljav in ostalih miselnih akrobacij ni obrodila konstruktivnih zaključkov in nastopil je čas, da se biciklist čim prej jadrno pobere s prizorišča, saj se je ob lastniku pojavila še štirinožna pasja mrcina zastrašujočih demenzij in nič kaj prijaznega pogleda, s katero bi ne bilo v nobenem slučaju dobro češenj zobati.
Ja, kaj hočemo, slovenska družba je globoko razklana na naše in nenaše in čas je za razmislek o spravi - tudi med lastniki host, kucljev, kolovozov in vsemi tistimi, ki te sreče nimajo, si pa morda želijo še kaj več od štirikolesne pločevine na asfaltu in betonu. No, vseeno je osmica uspela v celoti s prelestnim zaključkom v večernem soncu.

Tudi najbolj strastni hribolazci se včasih ne morejo upreti skušnjavi, da svoje gojzarje zamenjajo z bicikli in raziščejo jesenske lepote ter vinske okuse Prlekije. Družba sedmih planincev, nastanjenih v turističnem apartmaju v Gresovščaku pod Jeruzalemom, si je v podaljšanem vikendu privoščila biciklistično pustolovščino po klancih prleških goric, ki jih krasijo rumene trte in očarljive vasice, zaselki, samotne domačije in zidanice v okolici Jeruzalema, Ormoža, Velike Nedelje, Svetinj in Koga. In ker v teh krajih ni manjkalo niti dobre kapljice niti gostoljubnih Prlekov, nihče ni žaloval za tazaresnimi vršaci. Bodo že počakali.