jerque - Zadnja sporočila

Ker se forum imenuje “razmere”, najprej hiter povzetek za tiste, ki se jim ne da brati “romanov”. Najpomembnejše: pot ob Idrijci navzgor do t.i. Mrakovih klavž oz. klavž na Idrijci je zaradi udora še vedno zaprta (po Googlovem Streetviewu sodeč je bila vsaj že lanskega oktobra), kdaj bo popravljena, nimam pojma, kdor hoče priti ravno do teh klavž, jih lahko poskusi “napasti” iz Vojskega (z nekaj veščinami kombinatorike se jih lahko poveže še s Kanomeljskimi) ali celo po markiranih poteh s Trnovskega gozda (mislim, da mimo večih Golakov). So pa zato brez problemov zlahka dosegljive oboje klavže na Belci: Brusove in Putrihove. Krožna pot čez Krekovše s kopališča Lajšt ob sotočju Belce in Idrijce je nezahtevna, varna (vsaj dokler ne iščemo “instagramskih” zornih kotov ob samih klavžah), in primerna za praktično vsakogar, speljana po večinoma makadamskih gozdnih cestah s tu in tam asfaltiranimi odseki, ker je makadam zelo dober in praktično brez udarnih jam, bi se jo dalo opraviti celo s cestnim kolesom. Žal pa je zelo prijateljska tudi do štirikolesnikov, ki nas lahko ob “napačnem” timingu (turistična sezona, vikendi) izdatno zaprašijo. Zato smo tudi načrtovali mrtvosezonski ponedeljek in onkraj “meje civilizacije” v Idrijski Beli zares nismo srečali žive duše. Ob zares ponesrečenem načrtovanju (poletni vikendi, več v nadaljevanju) pa nas lahko osrečijo še z dobesedno bohinjsko parkirnino. S čimer pa občinski očetje zgolj promovirajo “trajnosten” vdor pločevine še globlje v divjino... Začuda klavž še ni med izleti, kar sem že popravil in trenutno čaka na odobritev.

===================

Tako, to je bil povzetek, zdaj pa k nakladanju za tiste, ki se jim da brati . Divje jezero sicer ni ravno tehniška dediščina, ampak če je že ob poti in zlahka dosegljivo, morda celo prelahko… Če smo natančni, pravzaprav niti ne gre za klasično jezero, temveč bolj nekakšen kraški izvir najkrajše slovenske reke Jezernice, torej nekaj podobnega kot “okenci” v Retovju pri Vrhniki. Potihem smo upali, da bo zaradi nedavnega dežja in sezone taljenja snega kipelo v skladu z imenom, ampak… očitno se je za kaj takšnega treba podvizati tja takoj po koncu konkretne hude ure. Kakorkoli, ko se v Podroteji odcepimo z glavne ceste med Idrijo in Godovičem, kmalu sledi most čez Jezernico in takoj za njim manjše parkririšče na desni. Ker parkirna mesta niso označena, je kapaciteta odvisna od naših veščin igranja Tetrisa. Do jezera vodita dve kratki poti, ob vsakem bregu Jezernice po ena, prav pod mogočno steno (menda visoko ok. 100 metrov) pa že zaradi terena ni mogoče po nobeni. Severnejša pot je prav po vintgarsko lahka in bi se jo zlahka dalo prehoditi celo v coklah, južnejša pa že zahteva malo primernejšo obutev: najprej po neenakomernih stopnicah prečka skalo, pa tudi potem teren ni ravno raven. Kadar gladina jezera ni previsoka, se da na koncu te poti celo obiti ograjo in priti skoraj do stene. Znamenitega sifona pa navadni smrtniki itak ne moremo videti. Moje oko sokola očalarja zgoraj na steni ni opazilo kakšnega razgledišča, če pa kdo ve za kakšno manj uradno in dovolj varno dostopno s stare “francoske” ceste ali steze po trasi feldbahna, se pa priporočam. Samo še to, ker je prostor omejen, je za veličastno ovekovečenje nujno potrebna širokokotna kamera, zato se splača že vnaprej naštudirati fotografsko aplikacijo na telefonu. In poskusiti tempirati obisk v obdobju, ko na drevju ni listja.

Od Divjega jezera do Idrijske Bele vodi cesta pribl. 6 km po ozki soteski. Ne samo soteska, tudi cesta je ozka in marsikje ne omogoča niti srečanja dveh avtomobilov. Za nameček so še sami nepregledni ovinki in je treba zelo paziti, kaj se skriva za njimi. Ob cesti je še nekaj obcestnih parkirišč za največ nekaj vozil, v bližini so ponavadi brvi, ki se na naši strani praviloma nadaljujejo v stezice v strm breg. Po drugi strani Idrijce pa po zemljevidih sodeč vodi peš pot, do jeza Kobila malo naprej od Jezernice se imenuje Pot ob rakah in nekako nadomešča idrijski mestni park, naprej pa… glede na to, da smo na cesti naleteli tudi na tekača, najbrž pot ni ravno primerna za tovrstno dejavnost… Če morda kdo ve, ali v najožjih delih soteske tudi omogoča podobne razglede kot s ceste?

Skozi Idrijsko Belo se držimo glavne ceste, nakar nam že cona 30 nakaže, da se bližamo kopališču Lajšt ob sotočju Belce in Idrijce. Kot že omenjeno, je pri kopališču urejenih več parkirišč, ki lahko služijo kot primerno izhodišče tudi za krožne poti. Prvo parkirišče na levi je bilo zaprto z zapornico, sta pa bili odprti dve takoj za lesenim mostom čez Idrijco. Nekako bolj naravno se zdi tisto na desni, kjer je tudi ekološki otok. Če je navsezgodaj zjutraj še bilo nekako pričakovano, da smo bili tam edini (celo prenočevalcev v avtodomih, ki jih tu očitno niti ne podijo, ni bilo), je kar nekoliko presenetljivo naš avto bil edini tudi ob vračanju okoli poldneva. In kot že rečeno, če se znajdemo “ob napačnem času na napačnem mestu”, nas lahko to kar precej stane. Za vsa parkirišča velja enotna tarifa, večinoma je sicer res brezplačno, julija in avgusta ob vikendih in dela prostih dnevih (Marijino vnebovzetje 15. avgusta) pa vsaka ura stane nič več in nič manj kot 3€. Oz. toliko je bilo lani, za letos imajo še nekaj časa za spremembo občinskih odlokov. Zdaj pa upoštevajmo, da samo klavže zahtevajo vsaj 2 uri za vsako smer… Samo za primerjavo, toliko menda stane tudi v neprimerno bolj razvpitem Bohinju, sem preveril v večih člankih iz lanskega poletja, kjer se hudujejo nad bohinjskim “oderuštvom”. Ob tem, da je očitno mogoče plačati samo z neko aplikacijo, ki dodatno 15% provizijo prenese na uporabnike. Hkrati pa ravno ta aplikacija kar vabi k skušnjavi za 24/7 plačljivo parkiranje (“tudi če se nam da redno kontrolirati, nekaj pade v blagajno brez stroškov za obratovanje avtomata in potrebe po rednem praznjenju”). Ali je med poletnimi vikendi res tak hud naval (kar se mora neizogibno poznati tudi na ozki cesti)? Je pa takrat vsaj na voljo brezplačen avtobus iz Idrije in Črnega Vrha, vsaj zadnjih nekaj let je bilo tako.

Včasih je verjetno bilo drugače, zato tudi gradnja klavž za transport lesa po vodi, kakšno stoletje nazaj pa so Italijani zgradili omrežje solidnih gozdnih cest in s tem klavže “upokojili” kakšnega pol stoletja, preden bi jih to itak doletelo zaradi prenehanja rudarjenja. Tako nas pot ves čas vodi po dokaj lepih in širokih cestah, ki se na koncu Idrijske Bele iz občinskih prekategorizirajo v gozdne, večinoma so lepe makadamske brez udarnih jam, se pa najdejo tudi neki naključni asfaltirani odseki (hmm, če se že gre v asfaltiranje, ali ni bolj logično začeti na enem koncu in počasi napredovati od tam?). Od izhodišča gremo najprej ob Belci navzgor (v vasi se držimo leve). Ker smo peš in ni drugih motenj, je toliko več priložnosti za opazovanje okolice, sploh ker dolina spet dobi atribute soteske in marsikje razkrije korita, tolmune ipd., kolikor se vse to vidi čez še golo drevje. Niti ne daleč od vasi pritegne pozornost manjši slap na drugi strani in kot nalašč pred njim brv. Že pogled nanjo pa ne vzbuja ravno zaupanja, še preden prenesem na prvo desko težo vseh svojih pribl. 80 kg neto, dvome še poglobi. Hebi ga, niti kakšen Peričnik ni vreden tveganja padca več metrov plitev potok, k sreči imamo nekaj optičnih pomagal za približanje, tudi kompaktneža z raztegljivim objektivom do 30x optičnega zooma, ampak žal okoliško drevje pričakovano mede autofocus, ročnega pa se bo še treba priučiti . “Oglašuje” se tudi Babji zob, to bo verjetno osamela “igla” malo naprej od tiste brvi. Pot se kar vleče in vleče, po pribl. uri hoda prav nič “upokojenskega” tempa od izhodišča pa vendarle. Končno se pokažejo Brusove ali Belčne klavže. Že po količini informacij na tablah bi se dalo sklepati, da so to tiste “the” klavže, ker so pač najbližje Idriji in da sem pošiljajo turiste, ki hočejo “odkljukati” katerekoli klavže že. Še preden jih sploh dosežemo, se da nekje ob hudourniški strugi spustiti (zelo previdno!!!) na nižjo pozicijo za bolj “instagramske” posnetke, ki mmg. razkrijejo, da “slapova” niti nista visoka. Sicer se pa lahko po pregradi sprehodimo na drugo stran, kjer nas pričakajo stopnice navzdol po strmem bregu. Spet je potrebna pazljivost. Že res, da so zavarovane z ograjo, ampak če nam vendarle spodrsne (npr. ko iščemo kote za fotografiranje), nas lahko pod spodnjo “zajlo” vseeno odnese naravnost navpično v Belco več metrov nižje! No, od tam nas še ene stopnice pripeljejo v manjši spodnji prostor tik ob vodnem “predoru”. Kako je z dostopnostjo tega prostora v obdobjih višjega vodostaja, pa težko rečem. Če si želimo klavže pobliže ogledati še z zadnje strani, se nam ni treba spuščati po strmem pobočju tik za njimi, raje gremo po cesti še kakšnih 100 m naprej, ko se v levo odcepi pot, ki se zlagoma spusti do ravnine ob Belci in lahko od tam pridemo malone celo v “predor”.

Cesta naprej ob Belci navzgor kmalu (spet) vstopi v ozko sotesko, kjer pozornost pritegne tokrat ne osamela “igla” nad levim ovinkom. Še naprej pa ne moremo spregledati čisto alpskega pogleda na neko navpično steno, najbrž bo to Putrih ali kakšen okoliški vršac. Po pribl. 25 minutah hoda od Brusovih pa se že pokažejo Putrihove klavže. Ne vem, ali je tu pred izgradnjo klavž bil kakšen naraven slap? Če je bil, bi gotovo veljal za naravno znamenitost, kajti “slapova” iz klavž sta opazno višja kot pri Brusovih. Tokrat ocenim, da bi spust po pobočju pred klavžami bil prenevaren, hkrati drevesa in skale preveč zastirajo pogled, da bi to početje prineslo kakršnokoli “dodano vrednost”. Te klavže so bile dopolnilne in manj zmogljive od Brusovih, zato je tudi opis precej skromnejši. Se pa zato lahko po dveh ozkih stopniščih (tudi nižjerasli naj pazijo na glavo!) spustimo do obeh predorov. Hitro lahko najdemo tudi dostop do Belce za klavžami in posledično skoraj do predora.

Od tod ni več daleč do izvira Belce, ki pa uradno vendarle ni dosegljiv. Takoj za klavžami namreč cesta ostro zavije za 180° in se začne vzpenjati na greben, ki razmejuje dolini Belce in Idrijce. Če se drevesa še niso olistala, se nam ponuja še en zanimiv pogled na klavže, potem pa po pribl. 20 minutah hoda dosežemo Krekovše. To je kot neke vrste preval, na eni strani je strmo pobočje na Vrh Bata, na drugi strani pa precej zmernejše na nižji Osrednik, sta pa očitno oba poraščena z gozdom s temu primernimi “razgledi”. Na samem prevalu pa je zaselek z nekaj hišami, prva, ki jo ob prihodu s Putrihovih klavž opazimo na desni, je lovska koča Krekovše v lasti istoimenske lovske družine. Podatkov o odpiralnem času ni bilo mogoče najti nikjer, je pa ob koči nekaj miz in klopi in če ne gre drugače, se lahko okrepčamo vsaj iz s seboj prinešenih zalog.

Krekovše so tudi neke vrste stičišče večih poti. Ena bi nas lahko pripeljala naravnost do Brusovih klavž (če se želimo tudi vrniti po dolini Belce), druga po bližnjici do Idrijce nedaleč od Lajšta, izbrali pa smo nekaj daljšo varianto po gozdni cesti, tudi z nekaj razgleda, ki najprej prečka hudourniško strugo, se nato po nekaj ovinkih spusti do Idrijce, krajši čas vodi ob njej navzgor, dokler je vendarle ne prečkamo po mostu. Za mostom pa novo cepišče. Levo oz. ob Idrijci navzgor bi po kar razvlečeni hoji dosegli klavže na Idrijci. Vendar tabla ob razcepu pove, da je ta pot prehodna samo 1,7 km (na prvi pogled celo manj kot pol poti do klavž), od tam dalje pa še vedno zaprta. Zato se obrnemo desno in dokaj kmalu prispemo do naslednje zanimivosti, nekaj metrov rekonstruiranega Idrijskega Laufa, ki naj bi bil celo prva gozdna železnica na svetu. Ko so zaradi nenasitnih potreb rudnika oz. predelave rude izčrpali les ob oklavženih vodotokih, so bili primorani sekati tudi več km stran od rek, zato so les do njih transportirali po “železnici” oz. glede na lesene in s pločevino obite tire bi bil primernejši izraz “lesena cesta” oz. “lesenica”. Proge so bile modularne, torej prenosljive na drugo lokacijo, obratovale pa so vse do ukinitve klavž pred pribl. stoletjem.

Tudi Idrijca tu pa tam sramežljivo pokaže svoje čare, ponekod je tudi nekaj neuradnih razgledišč. Hkrati pa je takisto smaragdne barve, da bi jo lahko še komu “prodali” kot Sočo . Že od prej je bilo vsepovsod po poti videti kar dosti slikovitih hudournikov na strmih pobočjih, ko pa pot po “laufu” po še zadnjem mostu znova doseže desni breg Idrijce, nas za ogrevanje najprej takoj za mostom pričaka en manjši slap, še nekoliko naprej pa res osupljiva kaskada od vrha navpičnega skalnega pobočja vse do dna. Verjetno je občasnega hudourniškega značaja, sicer bi jo zagotovo že razglasili za turistično zanimivost. Od tam pa še kakšnih 10 minut do Lajšta oz. pribl. uro in pol iz Krekovš, vključno s časom ob laufu.

Tudi nazaj grede skorajda ni bilo prometa v nasprotno smer. Vsa obcestna parkirišča, presenetljivo celo tisto pri Divjem jezeru, so samevala, zato izkoristimo priložnost in se na nekaterih na hitro ustavimo, pa čeprav naj to striktno po CPP ne bi bilo dovoljeno (napačna stran ceste in to). Eno je pri brvi do plezališča Strug (že sam dostop do brvi zahteva nekaj plezalnih spretnosti), drugo pa ravno tam, kjer se je “feldbahn” (poljska železnica iz Godoviča v času 1. sv. vojne) dokončno spustil na nivo ceste. Pot po trasi tega feldbahna je tudi že nekaj časa na seznamu želja, me je pa malo zmotilo, da so ravno na idrijskem koncu/začetku te poti neka opozorila o zahtevnosti, kar nekako ne gre skupaj s trasami nekdanjih prog…

Ko v Podroteji že skoraj dosežemo priključek na glavno cesto, pa še eden “uf, saj res!”. K sreči noben znak ali napis ne prepoveduje kratkotrajnega parkiranja poleg kapelice pod strmim pobočjem. Par metrov dalje proti Idrijski Beli je morda že kdo opazil strme stopnice v pobočje. Ki nas hitro pripeljejo do vhoda v italijanski bunker “Alpskega zidu” iz časa med obema vojnama. Čelna lučka je dovolj majhna, da je vedno del obvezne opreme takšnih raziskovalnih odprav. In brez nje bi se hitro spotaknili ob krami, ki leži v notranjosti. V notranjosti se je ohranilo tudi nekaj italijanskih napisov (ali pa jih je kdo napisal kasneje????), morda pridejo prav tudi koordinate, ker GPS v teh “kleteh” najbrž ne "vleče" . Po videnem in vohanem sodeč k sreči nihče dobesedno ne jemlje niše z napisom “latrina”, kjer so vojaki očitno morali opravljati potrebo kar na “čučavac”. Še bolj zanimivo pa, da so tik poleg latrine skladiščili “viveri”, kar mi slovar prevede kot živež oz. živila . Od vhoda v bunker pa sveže betonirane stopnice pripeljejo še do jeklene opazovalne kupole, zraven pa čebelnjak s čebelami, ki nekako niso preveč navdušene nad radovedneži. Ampak čakaj malo, kaj je pa tisto na travniku nad drugo stranjo glavne ceste, pa menda ja ne še en večji bunker ali vojašnica? Le kako, da tega do zdaj še nisem opazil? Ampak ob sami cesti je ograja, drugo vprašanje pa, ali se da priti bližje kje naokoli in brez motenja posesti….

Godovič bi kaj lahko slovel po svojem podzemnem svetu, ki je delo človeških rok, iz obdobja 1. sv. vojne in medvojnega obdobja, ko je bil pod Italijo. Gotovo ga je doživel vsak, ki se je od tam zapeljal proti Črnemu vrhu. Namreč takoj za tablo za konec naselja se začne 160 m dolg predor. Zgrajen je bil med 1. sv. vojno za potrebe železniške proge iz Logatca proti Črnemu vrhu, ki bi morala oskrbovati zaledje soške fronte, vendar je bila fronta prebita, še preden so položili tirnice, potem pa itak ni bilo več potrebe po progi. V okviru te povezave sta bila zgrajena nasip in predor Naklo v Logatcu, ki so ga pred nekaj leti odkopali, zasledil sem več nasprotujočih si zapisov o predoru v Kalcah, potem pa ta, ki danes služi cestnemu prometu. Nimam podatkov, verjetno pa so za "spremembo namembnosti" krivi Italijani, ki so zagotovo bili za povezavo po "svojem" ozemlju od Idrije do Črnega vrha, kjer so imeli nekaj vojašnic, in dalje do Ajdovščine, menda je njihovo maslo tudi cesta iz Črnega vrha do Cola. Verjetno so predor tudi razširili, kajti kolikor se spomnim s kolesarjenj po Štrekni, stari Pontebbani ipd., se v enotirni predor komaj stlači kolesarsko stezo, kaj šele dvopasovno cesto. Seveda hoja po predoru ni ravno varna, se pa da tudi priti dokaj blizu obeh portalov. Malo naprej od predora je tudi 180° ovinek, kjer se odcepi pot po trasi nekdanjega "feldbahna" (poljske železnice), takisto zgrajene med 1. sv. vojno, ki pripelje do Idrije oz. doline Idrijce nekje pri Divjem jezeru. V eno smer se naj bi hodilo ok. 2 do 3 ure, če je kdo tod že hodil, se priporočam za kakšne napotke, ko se bodo dnevi malo podaljšali.

No, omenjeni predor seveda ni razlog za obisk Godoviča. Nekaj parkirnih možnosti sicer je na voljo tudi blizu posameznim zanimivostim, sicer je pa še najprikladneje parkirati pri krajevni cerkvi sv. Urbana. Tam je tudi edina informativna tabla z nekaj namigi za izlete tudi za tiste z drugačnimi preferencami. Naša pot pa gre po trasi t.i. francoske ceste, malo asfaltirane, malo makadamske, ki pelje tik nad južnim portalom prej omenejenga predora. Ampak še pred predorom nas čaka prva "kljukica": utrdba št. 3 Alpskega zidu. Ki je pravzaprav zelo dobro skrita celo v jesenskih razmerah (brez listja) in je ni lako najti niti, če poznamo njene koordinate. Pravzaprav je treba s ceste stopiti na slabo uhojeno "brezpotje", ki se strmo spusti navzdol in nekako skozi vegetacijo slediti "gazi". Na koncu vendarle dosežemo manjšo utrdbo z dvema podzemno povezanima vhodoma. Najbrž ni potrebno poudarjati, da potrebujemo primerno svetilko.

Ko po "francoski cesti" ali kakšni bližnjici dosežemo glavno cesto južno od predora, lahko znatno sekamo tisti 180° ovinek (mmg., ker ni pločnika, hoja tam ni varna), če cesto previdno prečkamo, s peskokopa ali karkoli že je tisto na drugi strani, pa najdemo stezo, ki se kar strmo povzpne navzgor. Še preden se steza spet približa cesti, opazimo znake naslednje utrdbe št. 1: jekleno opazovalno kupolo, vodni zbiralnik, po nekaj skrivalnicah pa tudi vhod v bojni blok. Lesena vrata nimajo nobenih zapahov, ključavnic ipd., zato jih lahko odpremo, se po stopnicah spustimo navzdol, po nekaj prostorih je tako nizek prehod, da se boste morali skloniti tudi najmanjši, potem pa.... verjetno kar glavna atrakcija Godoviča.

Italijani so namreč bojni blok postavili kar na severnem koncu še enega AO predora iz 1. sv. vojne, ki je še daljši (različni viri navajajo dolžine med 300 in 400 metri) in nikoli dokončanega. Kar brž povejmo, da brez primerne opreme nikakor ni pametno iti v ta predor. Najprej res dobra luč, kjer bomo hvaležni za vsak lumen. To tudi ni turistična potka v Postojnski jami, ki bi se jo dalo prehoditi v lahkih čeveljcih ali supergah. Nasprotno, če ne gledamo dobesedno vsakega koraka, se bomo hitro spotaknili ob kamenju ali čim drugem, kar leži po tleh. Tu pa tam bo treba zlesti čez kupe kamenja in tam pot bolj spominja na visokogorske, kar seveda zahteva primerno obutev. Pa nikar ne glejmo samo pod noge, splača se redno ustavljati in pogledati tudi navzgor. Opazili bomo, da so posamezni deli predora ostali v različnih fazah gradnje. Predvsem v severnem delu je predor že obokan, proti jugu pa postane ožji in predvsem nižji rov, komaj kaj višji od povprečnega človeka, torej vsaj najosnovnejša čelada sploh ne bo odveč. Očitno so vrtali v dveh "etažah", potem pa prebili strop med njima in zabetonirali obok. Podnevi se nam sicer z juga ves čas kaže luč na koncu predora, najprej kot drobna pika, ki se postopoma povečuje. Čisto na južnem koncu opazimo še "strešno okno", nato pa iz predora stopimo na vkop, ki spominja na sotesko. Povejmo še to, da se po vsega nekaj metrih te "soteske" ne vidi več predora, pa čeprav listja ni več. "Soteska" nas pripelje do makadamske gozdne ceste, ki nas lahko, če se nam ne da še enkrat v predor, vzporedno z njim pripelje do manjšega kakor parkirišča ob glavni cesti, ki je nekoliko južneje od bojnega bloka na severnem koncu. Česa drugega kot kažipota do južnega konca pa na tem parkirišču ni bilo opaziti. Še ena makadamska cesta s tega parkirišča pa nas mimo peskokopa (dostop vanj je prepovedan, s tem pa tudi do nekaj nekdanjih kasarniških objektov ) pripelje do Šebalskega bajerja oz. zajezenega potoka, ki je videti kot neka piknik točka za domačine. V neposredni bližini je pa že nova utrdba Alpskega zidu, št. 4, ki je tudi edina oglaševana in s kar nekaj znamenji obiskanosti. Najlažje jo najdemo, če gremo od bajerja po poti ob gozdnem robu. Vrata severnega vhoda se ne dajo v celoti odpreti, zato obilnejši morda ne bodo mogli skozi. Pa nič hudega, samo malo južneje se najde še en vhod, notri pa manjši podzemni labirint, ampak brez skrbi, za raziskovanje niso potrebna poglobljena znanja iz teorije grafov . Spet bomo potrebovali primerno svetilko, nekaj možnosti je, da se spotaknemo ob odtočne jarke ali nekaj druge krame po tleh, po stopnicah pa pazimo, da z glavo ne butnemo v nekam nizke jeklene traverze nad njimi.

Poleg teh treh naj bi v Godoviču bila še dva bojna bloka. Št. 2 je ostala prihranjena za potikanje ob feldbahnu, glede št. 5 pa ni bilo več prave volje, pa še vprašanje, kako je sploh z dostopnostjo, ohranjenostjo itd.

Da zaključim z Završnico. Moj zapis bo očitno kmalu imel zgolj še zgodovinsko vrednost, čez nekaj dni se cene parkiranja za avtomobile podvojijo, za gozdne ceste pa očitno ostanejo nespremenjene, samo plačljivost se podaljša na celo leto oz. kadar jih "general Zima" ne zapre.

https://visitzirovnica.si/koristne-informacije-parkiranje-zirovnica-zavrsnica/
https://zirovnica.si/obvestilo-o-spremenjenem-rezimu-parkiranja-in-uporabe-gozdnih-cest-v-zavrsnici/

Skratka, nekaj, kar sem si predstavljal kot primer dobre prakse (s simboličnimi cenami se poskuša "pločevino" zadržati v dolini), se bo izrodilo in se bo celo res splačalo peljati v hribe. Mmg., že lanskega julija med tednom, zgodaj popoldne in med lepim vremenom je parkirišče bilo zelo daleč od polnega...

Če se že omenja Završnica, lani "sredi poletja" oz. konec julija je parkiranje na lepo urejenem parkririšču stalo 50 centov na uro oz. 5€ (ekvivalent 10 ur) za cel dan. Pa še poleg gotovine in kartice se je dalo plačati z neko domačo aplikacijo, ki ne zaračuna dodatnih %. Če se prav spomnim, bi katerakoli "cestnina" (ki bi se plačala na istem avtomatu) od parkirišča dalje bila dražja od 5€, da niti ne omenjamo nezanemarljive porabe energenta za vožnjo navzgor...

Najprej kratka predzgodovina. Ko sem sredi prejšnjega tedna raziskoval takrat zvrhano polno Cerkniško jezero med Dolenjim Jezerom (mmg., med vikendi je tamkajšnje parkirišče plačljivo že skoraj po kranjskogorskih tarifah) in Otokom, sem mdr. tudi malo iskal morebitna naravna opazovališča na jezero, ki bi ponudila širšo sliko kot lesena ob poti Drvošec ter še eno "nemarkirano" na Otoku. Kot očiten kandidat se je ponujala Slivnica, samo menda je ob vikendih tam gor cela Cerknica (pred časom sem se prepričal o tem celo ob bolj kilavem vremenu), Javorniki so zaradi očitne poraščenosti odpadli, mi je pa vzhodno od jezera padel v oči še en hrib s cerkvijo ali nečim podobnim (ozračje ni bilo dovolj jasno, da bi se točno videlo). Ob vračanju sem gospodično v centru za obiskovalce vprašal, kaj bi to lahko bilo, je brž odgovorila, da sem lahko videl samo Križno goro in jo brž zatem tako navdušeno predstavila, da je res bilo treba enkrat iti.

Vremenarji so za danes šlogali lepo vreme, "prometniki" pa kolaps na cestah proti Hrvaški in in bolj obleganim destinacijam, tako ARSOvi uradni vodostaji Stržena kot posnetki s Slivnice so namigovali, da Cerkniško jezero še ni moglo kaj bistveno odteči, tako je padla odločitev za ta verjetno ne tako oblegan "kucelj".

Kljub vsem napovedim je navsezgodaj zjutraj po primorski AC šlo gladko kot že dolgo ne (se je pa ob vračanju tam okoli Brezovice čas res "ustavil" v smeri proti Primorski), da pa ne bi bil pohod prekratek , sem za izhodišče izbral Bločice oz. parkirišče pri tamkajšnji cerkvi sv. Primoža in Felicijana ter manjšem pokopališču ob njej. Kaj reči, uradne poti ne moremo zgrešiti, ker so markacije na praktično vsakem drevesu ob njej, le navedeni časi so očitno bolj tempirani na "upokojence". Spočetka je gozdna pot dokaj položna in nezahtevna, dokler ne pridemo na makadamsko cesto in takoj zatem na križišče, kjer bi se levo šlo proti Križni jami, markirana pot naravnost navzgor po "severni steni", sam pa sm se zavestno odločil za daljšnico in šel desno po makadamski cesti do Sv. Ane. Vendarle se začenja veliki teden in se spodobi počastiti Odrešenikovo babico ter ob postajah križevega pota obuditi spomin na vse tiste zgodovinske dogodke, ki jih bomo obeleževali prihodnji vikend. Kadar "samopostrežni" zvoniki stojijo kje na samem, tudi sam rad pozvonim v priprošnjo svetnikom, ampak tukaj je pa neposredno zraven nekaj hiš, pa si ne predstavljam, da so preveč navdušeni nad tem.

Ta križev pot sem obdelal v neki bolj verski temi, povejmo le, da se je šele tu pot začela konkretneje vzpenjati. ampak še vedno nič posebnega in tudi starejši verniki bodo lahko svojo dolžnost opravili tudi brez Kristusovih muk. Ob prvih razgledih že malo pod vrhom sem se najprej ustrašil, kam je kar nenadoma odteklo Cerkniško jezero, ki sem ga nekje okoli Martinjaka še videl s ceste. Po kratki orientaciji pa sem vendarle dojel, da pravzaprav gledam Loško dolino, v ospredju Lož in "pripet" Stari trg, v ozadju pa samo kraško polje z Obrhom, ki napaja Stržen oz. Cerkniško jezero. Slednjega pa se vendarle vidi (moti nekaj posamičnih dreves, del pri Gorenjem Jezeru zakriva nek vmesni hrib) izpred same cerkve sv. Križa, se mi pa zdi, da se že pojavlja nekaj kopnih "flekov", ki jih prejšnjič še ni bilo. Proti jugu se je že iz Sv. Ane opazilo še eno po višini izstopajočo "špico". Morda je to Snežnik še povsem v skladu s svojim imenom? Sama cerkev je na zunaj tudi dokaj zanimiva, škoda samo, da na zvoniku (če sploh še opravlja to funkcijo) zraven niso mogli kako "skriti" oddajnikov mobilne telefonije. Oz. kako je ZVKD to dopustil...

Vračanje pa kar po uradni poti. Brž ko se odcepi od poti proti Križni jami, pa... na vsem lepem se znajdemo na slabo uhojeni in očitno ne ravno pogosto uporabljeni "poti", bolje rečeno kar "markiranem brezpotju", ki je z nameček še strmo in po skalah, skratka, dokaj zoprno. Komur to ne ustreza, priporočam moj "obvoz" mimo Sv. Ane, medtem ko tistega mimo Križne jame ne poznam.

Križev pot (kalvarija) med Sv. Ano pri Ložu (po nekaterih verzijah tudi pri Podložu) in Križno goro, tisto notranjsko nad Cerkniškim poljem, Loško dolino in Blokami. Sestoji se iz 13 kapelic oštevilčenih z rimskimi številkami med I in XIII in standardnimi enostavčnimi razlagami dogodkov. 14. postaja je ponavadi kar cerkev, v tem primeru sv. Križa na vrhu, ki ima na zunanji fasadi tudi standarden zaključek križevega pota v obliki 3 križev, za Kristusa in še dva razbojnika križana sočasno z njim. Za letošnje sveto leto so na vsako kapelico dodali še kratko vzpodbudo.

Tudi Kanin utegne postati gorski center za petičnejše...
https://forbes.n1info.si/posel/novi-nacrti-za-kanin-investitorji-bi-do-leta-20230-vlozili-105-milijonov-evrov/

Današnje poročilo z "notranjskega Triglava".

Za razliko od bolj turistično obleganih gora se lahko Nanos pohvali z domnevnim kraljevskim obiskom (poleg potrjenega Sv. Lovenca nad Polhovim Gradcem), v času preseljevanja narodov, natančneje med Panonsko in Furlansko nižino, naj bi se na njem za nekaj časa utaboril langobardski kralj Alboin in preučeval teren za nadaljnja osvajanja. Zgodovinarji sicer pravijo, da bi ta gora lahko bil tudi Matajur, ampak kakorkoli, ravno Nanos je bil v zgodovini znan kot Mons Regis ali Monte Re, menda Italijani še danes tako pravijo Pleši, ki prav draži vozeče po avtocesti . Štart iz za "prišleke" še najbolj logičnega Razdrtega v bližine istoimenskega AC priključka, kjer sta dve začuda še vedno popolnoma brezplačni parkirišči (uff, če se spomnim pred kratkim, celo v popolnoma odročni Idrijski Beli ob določenih dnevih računajo prav "bohinjsko" parkirnino). Po nekem nenapisanem "etičnem kodeksu" naj bi prvega pustili obiskovalcem pokopališča in najprej poskusili srečo malo naprej tik pred nadvozom nad AC, kar nam celo prihrani nekaj metrov hoje . Sredi tedna navsezgodaj zjutraj je bilo tam res za peščico vozil, menda pa je že ob vikendih prava gužva, poleti pa pravi "združeni narodi" s slovenskimi tablicami v manjšini.

Gor po t.i. strmi poti, ki bi se morala pravzaprav imenovati "navpična", res pa ne bi škodilo, če bi že ob začetku poti pleg trikotnika v uradnih smerokazih še v nekaj jezikih opozorili o težavnosti poti (kot je npr. v dosti manj zahtevnem Peklu pri Borovnici). K sreči so se skale po večdnevnem deževju že posušile, tako da je guma na podplatih vso pot držala, obstaja po možnost, da si zablatimo podplate na čisto prvem delu, ki si ga delita obe markirani poti. Ob minimalnem zgodnjejutranjem prometu je bilo navzgor čisto prijetno, vprašanje pa, če bi se v bolj prometnih terminih bilo treba več umikati hitrejšim in nasprotnim. Ali če bi se poleti kakšen neprimerno opremljen turist "zaplezal" ravno v ozkem grlu. Če je že izogibanje ponekod oteženo, pa praviloma ni problem najti primernih točk za slikanje skoraj navpične stene tik nad AC. Na strmem vzponu ne škodi čelada, sploh če sumimo, da je nad nami kakšen "štor", ki nehote brca kamenje po pobočju navzdol. Predvsem v drugi polovici so prisotne "zajle" in klini za držanje, vsaj na enem mestu nas "zajla" usmeri okoli neke skoraj prepadne stene, tako da če je kdo vrtoglave sorte...

Pot pripelje do oddajnikov na Pleši, ki so zaprti in varovani, čeprav je tam tudi neka tabla o muzeju analogne oddajne tehnike. V "luknji" pod oddajniki najdemo Vojkovo kočo, ki zna biti po količini miz in klopi naokoli sodeč kar oblegana. Beseda "luknja" se nanaša na tiste, ki ne zmorejo brez takojšnjega objavljanja fotk na družbenih omrežij ali ostalih širokpasovnih aktivnosti (npr. nalaganje digitalnih zemljevidov). Prav okoli koče je bil namreč signal operaterja, ki gostuje v omrežju A1, silno slab, poleg odajnikov pa seveda čisto druga pesem.

Kam naprej? Če me slučajno kdo sledi , verjetno že ve, da sem usekan na kulturne in podobne spomenike. Torej poskusimo najprej priti do cerkvice sv. Brica oz. Brikcija. Ko se odpravimo proti Suhemu vrhu, je na začetku ostalo še nekaj krpic snega, ampak dobesedno res samo za vzorec. Spočetka še kar lepa pot do razcepa za Suhi vrh, nadaljevanje proti Stranam in Predjami pa... pot je prav po meliščasto zasuta s kamenjem in dokaj zoprna, očitno tudi ne prav posebej obljudena. Zato pa vsaj vodi pod mogočno navpično Votlo steno, ki si jo lahko tudi ogledamo nekoliko temeljiteje kot s strme poti iz Razdrtega,kjer nam zgolj za kratko pokaže svoja "nedrja". Pričakoval sem sicer ruševine, ampak cekvica sv. Brica je sveže obnovljena.

Pot do sv. Brica se je zavlekla bolj od pričakovanj, zato se odločim izpustiti Suhi vrh, ki glede razgledov menda niti ne ponuja neke "dodane vrednosti" v primerjavi s Plešo, za bližnje okno pa ni čisto jasno, ali se sploh da varno priti do njega. Torej nazaj do koče, nato pa po t.i. položni poti. Ki spočetka namesto po vzporedni makadamski cesti vodi tik ob robu z razgledi na Vipavsko dolini. Na desni se ponudi neporaščena Grmada, očitno brez nekih uradnih markiranih poti. Ker trava še ne raste, jo lahko uberem počez, dokler ne najdem neke ne najbolj uhojene stezice v travi, ki pripelje do vrha s škatlo za vpisno knjigo. Tu tudi prvič ugledam naslednjo tarčo, cerkev sv. Hieronima. Po slabo uhojenih stezicah torej nazaj na "položno pot", ki sicer ne pripelje prav do cerkve, ampak od markacij na razcepu (še proti Podnanosu) ni težko najti poti do nekoliko večje cerkve, okoli katere je znova kup klopi. Nato je pa počasi že čas za vrnitev v Razdrto...

Ime "položna" ali ponekod tudi "lažja" pot sicer obeta, ampak... Spodnja pribl. polovica je še epa, ampak preostanek do razcepa pri sv. Hieronimu je pa večinoma skalnat ali kamnit, ponekod tudi strm, predvsem pa zoprn, z vipavske HC pod nami se sliši hrup, zaradi gozda ni pravega razgleda, predvsem se pa vleče in vleče. Za nek družinski izlet z majhnimi otroki tudi ni ravno primerna. Hmm, morda bi za takšne primere prišla v poštev še tretja možnost, markirana pot iz Velikega Ubeljskega pri Razdrtem?

Ob povratku je parkirišče bilo že nekaj bolj zasedeno, seveda še daleč ne polno. Zanimivo, kakšnih pol parkiranih avtov je imelo it. tablice, verjetno mednje sodita tudi dva, ki semjju srečal ob vračanju in sta odzdravila v neki bolj priučeni slovenščini. No, vsekakor napredek od časov, ko so po Nanosu sestankovali TIGRovci. A ja, saj res, pripravlja se popolna zapora vipavske HC v smeri od Razdrtega proti Vipavi. Promet bo seveda preusmerjen na "staro" cesto, kar bo verjetno kar precej povečalo promet skozi Razdrto. Očitno pričakujejo tak "ruker", da že pripravljajo semafor na AC priključku Razdrto.

Ob Vojkovi koči na Nanosu (poleg oddajnikov na Pleši) stoji spomenik TIGRu, ki je bil septembra 1927 "spočet" tu nekje, pravzaprav so se omenjeni dogovorili o povezavi večih krajevnih organizacij.

Pri klopeh v bližini je tudi spomenik Janku Premrlu - Vojku, ki je aprila 1942 tu vodil spopad z Italijani.

Tudi dogodki leta 1991 so počasi že "polpretekla zgodovina", v spomin na JNA raketiranja oddajnikov na drugem koncu klopi (ob zač. poti proti Suhemu vrhu) stoji tale spomenik z opisno tablo in grbom (ali karkoli že).

Spet čekiranje Planinskega polja, tokrat smo zaradi obilnega deževja pričakovali drugačne razmere. Ker promet.si ni nič vedel o morebitni zapori ceste med Planino in Lazami, ki počez prečka polje, in ker tudi sicer Planinsko polje menda poplavi redkeje kot npr. Cerkniško, smo potihem pričakovali, da bo samo struga Unice nekoliko bolj vodnata, da bo del "kraterjev" samo delno zalilo in da se bo kako dalo priti do Putickovih štirn, tokrat "v elementu". Pa se je že takoj v Grčarevcu izkazalo, da je polje kar izdatno ojezerjeno in da so pod vodo prav vsi slikoviti požiralniki na tistem koncu. "Nižinska" pot (pravzaprav gozdna cesta) je sicer normalno prehodna vse do tistega razcepa, kjer se odcepi pot proti Jakovici in Lazam, ki je bila pričakovano pod vodo. Pod vodo je bil tudi sam razcep, vendar se ga je zlahka dalo obiti do druge makadamske ceste, ki se vzpne navzgor na rob polja. In tudi do travnika ob "zalivu" s tisto navpično steno na drugi strani. Nekako hitro se je pokazalo, da pač ne bo mogoče priti pod steno do "štirn", niti to ni bilo čisto jasno, če ni obeh "štirn" celo v celoti zalilo. Nič, pa gremo po tisti cesti navzgor, in malo zaman kukamo, če kakšna stranska stezica morda kaj obeta, pa se nekako izkaže, da se prej ali slej konča pri prestrmih pobočjih za dano opremo. Tale "višinska" pot proti Lazam je sicer kar vzorno markirana, ampak ko se enkrat odcepi z gozdne ceste, pa postane kar težavna: bolj slabo uhojena steza skozi šavje, po skalah, kjer je v mokrih razmerah potrebno še toliko bolj paziti, nižinskim variantam primerna obutev pa nekako ne zadostuje več. Nekako smo našli do zgornjega roba tistih navpičnih sten, potem pa absolutno prestrmo. In tudi "razgledi" so zaradi vegetacije žal bili zelo omejeni. Tudi vreme ni poslušalo napovedi in plohe kar niso in niso hotele ponehati, še oblačnost se je spustila, tako da je padla odločitev, da res nima smisla po kdo ve, kakšnem terenu še, "okoli r*ti v žep" mimo Laz do stolpa na Jakovici.

Vremenarji sicer pravijo, da se bo vreme v prihodnjih dneh nekoliko izboljšalo, voda najbrž tudi ne bo odtekla kar čez noč, tako da če že mi nismo imeli največ sreče, bi to lahko bil komu drugemu izlet s kar spektakularnimi razgledi. Ali s stolpa v Jakovici ali s tokrat v oblakih skrite Grmade na Planinski gori, kamor se po nemarkiranih poteh pride tudi iz Grčarevca. Mmg., na Grmadi je tudi bojni blok it. Alpskega zidu, skozi vhod prav pri vrhu se pride samo v napol sesuto strojnično gnezdo, če pa nimamo dobre luči in ne pazimo na dobesedno na vsak korak, lahko hitro pademo skozi jašek več metrov globoko v spodnje nadstropje... Morda bi se kaj videlo tudi z Razgledišča Pod Srnjakom, kamor se pride tudi po markirani poti iz Grčarevca, čeprav se mi zdi, da je obrnjeno bolj proti Logatcu.

Vsa ta voda se bo prej ali slej pretočila v izvire Ljubljanice pri Vrhniki (Močilnik, Retovje), ampak vsaj meni osebno se v teh razmerah ne zdijo niti približno tako lepi kot v manj vodnatih razmerah. Bi pa moral biti toliko bolj spektakularen Rakov Škocjan vsaj okoli Velikega mosta, pa četudi se trenutno najverjetneje ne da hoditi pod njim in po "kanjonu" do Tkalce jame.

Takole je v Piranu na neki skali poziral galeb (saj je galeb?) in se ni prav nič pustil motiti mimoidočim dvonožcem nekega drugega živalskega reda.

Med vzroki za tole navajajo tudi "urbanizacijo" Velike planine:
https://n1info.si/novice/slovenija/fekalije-v-kamniski-bistrici-je-ogrozena-kakovost-pitne-vode/

A storže je možno dati drugemu? Ker v svojem profilu nikjer ne vidim te možnosti.

Tole sicer pišem z enotedensko zamudo, ampak danes je verjetno bilo več ali manj enako. Kakorkoli, Planinsko polje navduši v vseh razmerah, samo pravi del je treba izbrati . V bolj suhem je to severni rob s številnimi požiralniki. Samo mmg., kogar več zanima o "ozadju", bo gotovo našel marsikaj v diplomski nalogi iz geografije.

Ne da bi predhodno sploh vedeli zanjo, smo prehodili severno varianto Scilkine poti oz. vzdolž severnega roba. Priročno izhodišče je Grčarevec, kjer so na avtobusnem postajališču v smeri proti Planini uredili lično parkririšče z inf. tablo, parkirišče pa je priročno še za cilje zahodno od polja (npr. severnejši deli Planinske gore, Pod Srnjakom...), pa vendar niti približno ni bilo polno. Kolikor vem, so v Lazah na drugem koncu poti parkirne možnosti (pri podružnični šoli in mlekarni) nekoliko bolj omejene, sploh med tednom. Ko smo že v Grčarevcu, lahko skočimo do nekaj metrov oddaljene cerkvice sv. Luke, potem pa čez glavno cesto, od koder sta pravzaprav dve varianti poti: poleg naše nižinske (ki razmejuje travniški del polja na eni in gozd na drugi strani) še "višinska" skozi gozd, ki pa smo jo pustili za drugič kot obvoz za poplavne razmere.

Kolikor se mi zdi, bi tudi nižinska pot (sicer makadamska gozdna cesta s kar nekaj klopcami in tudi inf. tablo) do markiranega razcepa morala biti prehodna več ali manj večino časa razen ob "izrednih razmerah", nadaljevanje od razcepa proti Jakovici je pa lahko že bolj vprašljivo. Ampak do razcepa se že "dogaja" marsikaj. Najprej takoj za zadnjo vaško hišo opazimo nek betonski polvalj, kot kašen bunker na ne sicer najustreznejšem mestu. Zemljevid kulturne dediščine pravi, da je to vodni zbiralnik. V grčarevskem "vogalu" Planinskega polja se nahaja tudi nekaj t.i. "rup" oz. bolj učeno estavel, ki lahko odvisno od razmer služijo tako kot izviri kot tudi ponori. V izvirskem "načinu" verjetno nikoli ne škropijo kot gejzirji, sicer bi zagotovo že bili turistična atrakcija. Dalje pa pokrajina že spominja na "artilerijski poligon", toliko je teh vrtačastih požiralnikov, marsikje se da najti "luknjo" v el. pastirju in priti bližje, menda da celo sama hoja po teh "cedilastih" požiralnikih niti ni nevarna, ampak sreče ne kaže izzivati preveč. Ampak nikar še ne obračati, ker to sploh še ni vrhunec. Mimogrede, čeprav naj bi Unice tudi ob sušnih razmerah bilo dovolj tudi za "izvoz" na Obalo, v "normalnih" razmerah večji del nje ponikne že na južni polovici polja, natančneje v "ključih" ob vzhodnem robu blizu Ivanjega sela. Samo da ti požiralniki naj ne bi bili vidni nepoučenemu očesu oz. nikakor ne tako atraktivni kot severni, o čemer se bo treba še ob priliki prepričati na lastne oči. Ampak nekje na pol poti do razcepa pa vendarle tudi nekaj akcije. Unica, ki priteče do tod, izgnja v enem požiralniku skupine Kacanovce, tisto, česar pa ne more "požreti", pa nekako pod ostrim kotom "odbije" proti vzhodu.

Od razcepa je bilo možno priti neposredno v Jakovico. Pot (še vedno makadamska cesta) je speljana kar čez strugo Unice, ki je ravno pred tem prehodom izginila pod površje in se, kot se je izkazalo kasneje, znova pojavila malo naprej v strugi. V Jakovici navzgor skozi vaško jedro in cerkve sv. Mihaela, le malokdo pa v svojih potopisih omeni tudi kapelo Matere Božje v Leščevju tik pod cerkvijo na severni strani "grebena", z nekaj kmečke pameti se da hitro priti tudi do nje. Od tam še na hitro v Laze, pa ne bi preveč o tem, morda samo to, da novo razgledišče Jakovica le ni takšna "dodana vrednost", ker se podobni razgledi po južnem delu Planinskega polja ponujajo že izpred cerkve sv. Mihaela in najvišje točke Jakovškega griča, kamor hitro najdemo uhojeno potko tik preden cesta proti Lazam doseže gozdni rob.

Potem pa iz Laz pod Jakovico proti izvirom (nismo niti vedeli, da naj bi obstajala še bližnjica severno od Jakovice, pa nič ne de). Še preden znova dosežemo tisti prehod čez Unico, se levo (proti vzhodu) odcepi kolovoz, ki nas pripelje do znova nekoliko napolnjene struge in požiralnikov Strževce, kjer pa večina vode dokončno ponikne. Tam nekje se levo (proti severu) odcepi še precej zarasla steza, ki pripelje do požiralnikov Škofji Lom ob SV robu polja. Že tukaj je "kraterjev" kot kje na Luni, pa tudi to sploh še ni vrhunec.

V suhih razmerah bi se dalo najti kakšno bližnjico vzdolž roba, ampak tako bi ostali prikrajšani za kakšno zanimivost. Nazaj na pot iz Jakovice, pri prehodu pa nova priložnost. Po načelu "kadar trava ne raste, s tacanjem ne delamo škode" jo mahnemo ob strugi, od koder se proti severu odcepi še en kar vodnat krak. Ki nas kmalu pripelje do tistih najbolj "pravih" in slikovitih požiralnikov z dovolj zgovornim imenom Pod stenami. Vode sicer že prej dokončno zmanjka, končno pa pod navpično steno zagledamo tisti dve znameniti Putickovi štirni, bolj učeno sta to katavotrona, vodnjaku podobni luknji, ki so ju umetno razširili ali celo izkopali in za zaščito čeznju poveznili še "kletki". Zdi se mi, da je delo človeških rok tudi tlakovan del struge tik pred "štirnama". Zakaj, struga tik pod steno je sicer precej bolj razgibana, tako da se po njej niti ne da udobno hoditi. Poleg štirn je pod steno še nekaj "luknjastih" požiralnikov, zaščitenih z neuglednimi rešetkami, pred steno pa znova polno "kraterjev", k ambientu svoje doda še stena, ki tako kar kliče k škljocanju. In ko se mimo razcepa po nižinski poti spet vrnemo v Grčarevec, se izkaže, da je ta sicer vsega nekaj km dolg sprehod trajal skoraj 5 ur. No, vsekakor se bo treba še vrniti, najprej v "povprečnih" razmerah, ko Putickovi štirni celo nista "brezposelni", in pa ob kakšni večji poplavi...

Če se že tako potikamo ob ponorih Unice, bi bilo nekako logično skočiti še do Vrhnike in si pogledati še, kako ta ista voda znova pride iz podzemlja, tokrat v številnih izvirih Ljubljanice (ampak ni treba hiteti, voda se menda do tja pretaka 2 do 5 dni). Zdaj, ko je v Unici bolj malo vode, bi bilo logično pričakovati, da bo podobno tudi v Ljubljanici. In v takšnih razmerah sta mi osebno obe "okenci" v soteski Retovje (do njiju sicer ni uradnih poti, ampak...) precej bolj spektakularni (smaragdno zeleni, odsevi...) in tudi dostopnejši (manj verjetno, da zalije del neuradnih poti). Medtem ko je v bolj vodnatih razmerah verjetno impresivnejše bližnje "troizvirje" pod plezalno skalo, ob kateri vodi tudi lahka sprehajalna pot med Mirkami in Verdom....

Če si sposodim to temo. Od improviziranega parkirišča ob severnem robu vodi krasoslovna naravoslovna učna pot "okoli" koliševke. Narekovaji zato, ker vmes skrene proti Divaški jami in izpusti južni rob. Trenutno je sicer pot nekoliko skrajšana zaradi gradnje 2. tira in je vsaj uradno potrebno iti po bližnjici še tik pred progo. No, v soboto sicer prav tam, kjer pot doseže progo, ni bilo nikogar in si je dalo malo ogledati to nastajajočo infrastrukturno pridobitev. Iz Divače je tir že skoraj nared, celo vozno mrežo so že potegnili, malo naprej, kjer se bosta trasi tirov tudi ločili, pa je še gradbišče. Tudi podhod pod tiroma je pravzaprav že končan in nekdo je podrl železno mrežo, ki bi ga morala zapirati.

Da se tudi spustiti na dno udornice. Če je za hojo po učni poti (gozdnih poteh) popolnoma dovolj neka osnovna pohodna obutev, imata poti navzdol že bolj "visokogorske" karakteristike in je absolutno obvezna primernejša obutev, spust je odsvetovan v spolzkih razmerah, npr. v primeru snega (če v teh krajih kdaj zapade). Lažjo pot hitro najdemo, če gremo od parkirišča v smeri urinega kazalca. Pot je vsaj spočetka dobro vidna vendar kot rečeno, nekoliko težja (strma, po kamenju...), ko že kar precej spodaj zavije desno, se nekako izgubi, vendar ni problem najti dna. Tudi dno je sicer poraslo z drevjem, sedaj, ko ni listja, se sicer nekoliko vidijo pobočja tudi iz "žabje" perspektive. Druga pot je z južnega roba, ravno nekako nasproti parkirišča, tudi ta pot je strma in meliščasta, da si nismo upali po njej, sploh če obstaja nekaj varnejša alternativa.

Ko se učna pot mimo Divaškega Radvanja (mmg., obe vrtači sta sicer porasli z gozdom in posledično manj "instagramski") vrne v bližino udornice, je vredno "skreniti" desno ob južnem robu. S poti skrene cel kup uhojenih potk na neuradna razgledišča (so sicer opozorila, da je hoja po skalah na lastno odgovornost), od koder se ponujajo lepi razgledi na navpično severno steno, ki je praviloma večji del dneva osončena, v kader pa se da zlahka dodati še Vremščico in Nanos v ozadju.

Nekaj ravno tako neuradnih razgledišč je pričakovano tudi ob severnem robu blizu parkirišča (s tem da posnetki proti jugu zaradi smeri proti Soncu ponavadi niso najuspešnejši), ob vzhodnem robu je uradno in z ograjo zavarovano razgledišče s tablo o travnikih in klopjo, ob zahodnem robu pa zaradi "džungle" ni nekih primernih razgledišč.

Cela učna pot z gradbiščem 2. tira, ekskurzijo do dna, vključitvijo južnega roba in izdatnim fotkanjem je hirro vzela nekaj več kot 2 uri.

Bili danes. Vremenarji so pravilno napovedali jasno vreme v Gornjesavski dolini, smo mislili, da bo seglo tudi čez mejo, ampak je žal bila megla. K sreči ne gosta, tako da smo še vedno lahko uživali v lepotah še ene "smaragdne lepotice", če so se že oddaljenejši objekti (npr. most nad sotesko) videli nekoliko slabše.

Tisto o primerjavi z Vintagrjem (namreč težavnosti; o lepoti bi se dalo razpravljati) vzamem nazaj. Sicer so se nizki čevlji s primernim podplatom obnesli čisto v redu, gojzarji bi bili že overkill. Pač malo previdneje je treba stopati po delih po skalah, koreninah ipd. in to je to.

Ker očitno še ni opisa poti, bi ga v naslednjih dneh napisal in tja nalepil slike. Poskus GPS tracka žal ni uspel, očitno soteska preveč moti signal.

Ampak ob dodajanju "gore" bom moral najprej določiti gorovje. Kot se mi dozdeva, to sodi še v podaljšek Karavank, ki naj bi na zahodu segale prav do Ziljice. Razen če me kdo ne prepriča, da so to morebiti že Julijci...

Potem bo treba doreči uradno slovensko ime. Na trijezični tabli ob izhodiščnem parkirišču piše Ziljska globel. Samo to mi vleče na Ziljo na avstrijskem Koroškem, bila bi lahko kvečjemu "ziljiška". Še raje pa kar Globel ali Soteska Ziljice. Ponekod se najde tudi Mala Ziljica, vendar izključno v zapisih o tej soteski, poleg tega bi potem morala nekje biti še velika...

Tista tabla sicer ni najbolj kredibilna, na njej namreč omenjajo tudi spomenik Napoleonu. Ko pridemo do tja, je takoj jasno, da tisto ne more biti niti Francoz, kaj šele Napoleon, tamkajšnje table nas poučijo, da je postavljen na čast avstrijskim vojakom, ki so se bojevali proti Napoleonu.

Če ne bi bilo megle, bi najbrž bil izpred spomenika kar lep razgled proti severu. Tam je tudi cel kup klopc, precej več kot je prostora na parkirišču. Verjetno imajo Trbižani tam svoj "Rožnik" ali pa tja skrene dosti kolesarjev z bližnje kol. steze. Tam se tudi prične vratolomen spust (če gremo v nasprotni smeri urinega kazalca) po številnih ovinkih in stopnicah vse do rečnega brega.

Potem se pot ves čas drži rečnega desnega brega, malo gor, malo dol, ali po skalah ali po lesenih "vintgarskih" potkah. Ves čas nas pred morebitnim padajočim kamenjem ščitijo mreže na pobočju, na nekem mestu ne gre drugače kot čez zelo kratek predor, malo naprej pa nekaj kot nagrobnik, vendar je zgolj spomenik grofu Carlu von Arcu Zinnebergu, ki je s pobudo glavni "krivec", da lahko uživamo na tej poti (dokončanja zaradi prezgodnje smrti žal ni dočakal). Če koga zanima, je malo več o njem tule v nemščini (hmmm, Celovčani uporabljajo italijansko ime reke namesto njihovega klenega Gailitz): https://www.kleinezeitung.at/kaernten/18744075/rundwandern-im-gedenken-an-graf-carl

Pot še nekaj časa vodi ob reki, tudi pod previsom, potem pa se že usmeri navzgor in začne zapuščati sotesko, tokrat je vzpon (ali spust, če gremo v nasprotni smeri) nekoliko manj vratolomen. Ampak ne še tako hitro, ker nas čaka še "skrito presenečenje". Ko med vzpenjanjem naletimo na klopco pred ogrado, lahko pravzaprav stopimo za to ogrado in hitro najdemo vrh slapu Rio Molino (po slovensko bi verjetno bilo Mlinščica ali kaj podobnega), ki je sicer dobro "skrit" za skalo, da se ga s poti ne opazi. No, od tam laho vidimo samo njegov vrh in zaslutimo, da je kar visok (po moji pribl. oceni vsaj 10m). Če si ga želimo ogledati z druge perspektive, moramo najprej priti ven. Med nadaljnjim vzpenjanjem na nekem ovinku idilo na vsem lepem prekine hrup in skozi drevje lahko celo opazimo avtocesto iz Avstrije. Nekoliko naprej nas pričaka kamen KRB, zraven pa kar dve razlagi. Tista druga in daljša, ki trdi, da je to kratica za Kronprinz Rudolf Bahn, kot se je imenovala proga proti Jesenicam in Ljubljani, je pravilna, prva v večjem fontu pa je čisto mimo.

Takoj za tem KRB kamnom pa se že znajdemo na kolesarski stezi med Trbižem in Ratečami. Desno bi za ovinkom hitro dosegli izhodiščno parkirišče, ampak čisto na levi je nekdanji železniški in danes kolesarski most, ki smo ga sicer videli tudi iz soteske. Po prometnem znaku sodeč ima nosilnost samo 400 kg (oz. 0,4 tone). In z drugega konca tega mosta se lahko opazi prej omenjeni slap. Ampak Italijani znajo včasih biti res "umetniki". Saj je hvalevredno, da so nekdanjo progo oživili v zelo lepo kolesarsko pot in obenem revitalizirali tudi ta most. Ampak če lahko celo mimodrveči "pogačarji" opazijo, da stoji most nad slikovito sosesko, in bi si zaželeli kakšen posnetek... Hja, prevozen je samo srednji del mostu, oba robova pa sta temeljito zabarikadirana, da ti pogled na katerokoli stran zastira dvojna ograja. Ali imaš pri sebi kaj podobnega periskopu ali enostavno dvigneš roke in fotkaš na slepo... Ampak s teleskopskim objektivom sem vendarle nekako uspel ujeti slap.

In najbolj zanimivo. Ker smo prišli zgodaj, smo imeli celotno nedvomno "instagramsko" sotesko izključno zase. Po izhodu smo šli čez most in proti Trbižu, ob vrnitvi nekaj ur kasneje bolj majhno parkirišče še vedno ni bilo polno. Za razliko od "konkurence" v bližini Bleda nas niti parkiranje niti vstop nista stala niti centa. Kaže, da znajo dobro skrivati svoje bisere...

Za vikend razmišljamo o tej soteski, najbrž kar krog s parkirišča na Bamberški cesti (kakšen namig za krajše skrenjenje s poti?). Edini vir do zdaj je ta tema. Zdaj pa priporočena oprema. Ne daj bože, da bi Italijani tista opozorila prevedli vsaj v angleščino, če jim že "smrdita" slovenščina in nemščina (sicer tudi priznana jezika v Trbižu),"calzature idonee" naj bi pomenilo primerno obutev, ampak kaj konkretno?Na slikah je sicer videti kot neka "Vintgar varianta", torej lesene potke, ograje, brvi (najbrž nikjer ni treba bresti čez vodo?) ipd. Po tem bi bi sklepal, da je to ravno eno stopnjo težje od "Nizozemcev v coklah" in da bi moralo iti tudi z nizkimi in malo manj dobrimi pohodnimi čevlji s profilom (proizvajalec izrecno odsvetuje visokogorje). Druga alternativa so samo visoki "top sh*t" gojzarji, ki se sicer super obnesejo, le hoja po asfaltu je prava muka. Palice bodo verjetno bolj kot ne v napoto? Na slikah so tudi tuneli (upam, da ne prenizki za nekoga, ki v višino "štrli" nekaj cm nad moškim povprečjem) plus opozorilo za padajoče kamenje, tako da bo čelada najbrž kar na mestu. In pa priložnost za preizkus čisto nove čelne lučke.

Smer kroga menda da ni predpisana, verjetno pa je vseeno katera bolj priporočena kot druga? Nekih padavin, snega itd. v Trbižu do zdaj ni bilo, tako da nekih hudih zadržkov ne vidim. Verjetno pa bi že postavili vsaj tablo "chiuso", če bi res kaj bilo.

Že kar vnaprej hvala, če gremo, pa vsekakor sledi update in poročilo.