morris - Zadnja sporočila

Z atijem in bratom Timijem se odpravimo v Krmo. Pozdravi nas megleno in oblačno vreme, a se vseeno polni elana odpravimo na pot. Markirana gozdna steza nas pripelje na planino zgornje Krme, kjer na razpotju zavijemo desno proti Staničevemu domu. Na naslednjem razpotju zavijemo levo proti Kredarici. Tako smo obšli Konjski preval, ki bo smer sestopa. Od Krme pa do Kredarice je pot dobro markirana, na razpotjih pa smernice jasno navedene. Tudi plezanja tu ni, saj vse do Kredarice ni niti enega klina in jeklenice. Vode je dovolj v pašnih napajalnicah. Na kredarici nas pričakata močan veter in megla. Na boljše vreme ne bomo čakali, saj je tako že od zgodaj zjutraj. Pri plezanju na Mali Triglav srečamo nekaj Angležev, ki se obračajo zaradi močnega vetra na grebenu. In res kmalu občutimo njihove razloge za sestop. Veter nas potem spremlja vse do vrha, kjer se umiri. Klini in jeklenice na poti so v brezhibnem stanju, paziti pa je treba na zglajenih skalah, ki včasih čevljem ne nudijo nobenega oprijema. Z vrha sestopimo proti triglavski škrbini in zavijemo proti domu Planika. Tu piha še močneje a so vseskozi varovalni pripomočki v vzornem stanju. Pa tudi skala je občutno manj zglajena, saj večina ˝napada˝ vrh s Kredarice. Po kratkem, a izjemno prijetnem lezenju po železju in skalah prispemo pod Rjavec, od koder je do Planike še kratek sprehod po meliščih in snežiščih(cepin in dereze nista potrebna-ravnina). Tu so vsi plezalni deli za nami in odločimo se za tek v Krmo. Pot nas vodi skozi Konjski preval v dolino. Pot je vseskozi odlično markirana in tudi v megli z malo pozornosti ne bomo zašli. Uspeh zaključimo s slastno pico, ki jo zalivamo z grenkim pivom.-Popoln dan!!!

Lahko bi rekli dva Sebastjana, drugače pa Sebo in Morris gresta zopet na pustolovščino v Kamniškie alpe.
5.7.2008 ob 5h prispeva do Žagane peči.Čez dve uri že srkava čaj na Kokrskem sedlu, saj je vreme megleno in celo malce škropi.Pot je do tu običajno prehodna.Po premisleku greva do bivaka pod Grintovcem in ker se vreme izboljšuje naprej do Mlinarskega sedla.Sicer je na poti še nekaj snega, a zimska oprema ni nujno potrebna.Tu se trud poplača, saj se začne prijetno jasniti.Občutek imava, kot da se megla umika samo nama.Sledi z dobrimi jeklenicami in klini zavarovano prečenje Dolgega hrbta.Varovala so v dobrem stanju-brezhibna.Pot je tako slikovita in zanimiva, da tu pozabiš na utrujenost in se le še prepuščaš veličastnim razgledom na vse strani.Z dolgega hrbta nadaljujeva proti Skuti in vmes skočiva še na Štruco.Pot nanjo sicer ni označena, je pa popolnoma enostavna, le v megli se ji rajši izognimo.Tudi naprej na Skuto plezalnih odsekov dejansko ni.Čaka nas le vzpon po skrotju in melišču na vrh.Zimska oprema ni več potrebna, saj snega na poti ni več.Na Skuti se podkrepčama in nadaljujeva do bivaka pod Skuto.Tu je pot zavarovana in izpostavljena a so varovala v dobrem stanju, tako da s tem ne bo problemov.Ko pridema v bivak je v njem administrator(za angleščino) te strani(hribi.net), ki čaka na kolega, ki sta na Turski gori.Ker ga zebe v roke mu ponudim svoj plinski kuhalnik, da si z njem ogreje mrzle roke.Če slučajno bereš ta prispevek, te oba lepo pozdravljama.Ker je za nama dolga pot kmalu zaspiva.Zjutraj že zelo zgodaj štartava proti Kranjski Rinki.Tu naletiva na nekaj dokaj strmih snežišč, ki pa nimajo prepadnih iztekov.Sam uporabim cepin in naredim stope, Sebo gre za menoj brez zimske opreme.Do vrha je potem pot normalno prehodna.Nadaljujeva proti Križu.Midva sicer nadaljujeva kar brezpotno po grebenu med Kranjsko Rinko in Križem in si tako malce skrajšava in popestriva pot(POZOR:Oba sva dobro izurjena in plezalsko podkovana, ter opremljena tudi s 20m pomožno vrvjo.Na grebenu lahko težave dosežejo tudi višje težavnostne stopnje, odvisno od prehodov, ki jih izberemo!!!).Če se odločite za to varianto boste pridobili mogoče 5-10min, ali pa sploh nič, zato to varianto močno odsvetujeva neizkušenim ˝plezalcem˝!!!Na Križu pozajtrkujeva in se spustiva proti Savinjskemu sedlu.Čaka naju izpostavljeno plezanje po odlični ferrati z brezhibnimi varovali.Meni osebno je ta pot ena najbolj drznih v pogorju. Je pa tudi izjemno slikovita(pogledi na V. Babo, Mrzlo goro, proti Jezerskemu, okno,...).Ko prideva na Savinjsko sedlo, spet brezpotno pod stenami prečiva proti vstopu v Turski žleb(Najin cilj je obiskati čim več drznih ferrat).Plezanja tu ni, je pa potrebna previdnost pri prečenju strmih melišč.Snega tu ni več.Ko prideva pod Turski žleb, naju pozdravijo zvoki kladiv, ki zabijajo kline v belo skalo.Stene so kar neverjetno polne plezalcev, ki bi se jima z veseljem pridružila.Ferrata v Turskem žlebu je kopna, je pa nekaj varoval poškodovanih, kar terja skrajno previdnost!Padajoče kamenje je stalni spremljevalec in brez čelade bi tu izivali nesrečo!Na izstopu snega ni več, tako da je žleb prehoden brez zimske opreme.Na vrhu žleba greva proti Turski gori.Tudi tu je pot kopna in urejena.Spustiva se do Kotličev in čez kakšnih 10min prideva do snežišča pod Brano(do tu so varovala brezhibna).Prečenje tega snežišča je brez cepina in derez smrtno nevarno, in je letos že terjalo usodni davek!Prečiva ga skrajno previdno in kljub derezam, vseeno s cepinom skopljem stope.Varnost je pri nama vedno na prvem mestu!Naprej do Kamniškega sedla ni težav(kopna pot, brezhibna varovala).Po počitku se že oba veseliva spusta po odličnem melišču s Kamniškega sedla.Zopet je za nama odlična tura in že premlevama variante za naslednjo. Upam da vam bodo informacije o poti koristile pri varnem obisku gora, najina zgodba pa popestrila kakšno minutko časa!SREČNO!!!

V Vratah sem bil kar malce slabe volje, saj sem štartal šele ob 8h, kar ni ravno v navadi. V dobro voljo me je spravljal le pogled navzgor, saj grem na Škrlatico prvič. Gozdna pot, ki je kar strma me pripelje na odprt podovski svet pod mogočnega Stenarja. Nadaljujem proti bivaku 4 in Škrlatica je vse bliže. Glede na zelo megleno jutro se kaže v jasnini in spodbudi že kar sforsiran tempo proti vrhu. Preden pridem do prvih skal premagam še mučno melišče, na katerem srečam nekaj ljudi, ki pravijo da je na vrhu sončno, brez vetra. Plezanje je vse do vrha prijetno in zanimivo, varovala pa so v vzornem stanju. Spremlja me močan veter in nekaj dežnih kapljic, ki po nekaj minutah izginejo. Na žalost razgleda ni bilo, a je bilo vseeno zelo lepo. SREČNO!!!

Noro fantje, svaka čast!!!Upam da bom tudi sam kmalu stal na Blancu!

Se opravičujem glede slik!

Geppo, glede starosti opisa se opravičujem in odslej obljubljam le popolnoma sveže opise. Je pa plaz pod Brano pravi, tako da hvala za osvežitev razmer na tem odseku. Verjetno je isto tudi s snežiščem pod Rinkami.
Panda, tu imaš malo bolj natančen opis. S Savinjskega sedla nadaljuješ navzdol po označeni poti. Zapustiš jo kakšnih 100m nižje od odcepa za Mrzlo goro, kjer se teren malce položi. Tu se obrni proti vstopu v Turski žleb(kakšnih 50m pod vstopom) in nadaljuj naravnost proti njem.Seveda prečenje nerodnih melišč ni enostavno, je pa dosti lažje, kot da se spuščaš do markirane poti skozi Tursko žleb in izgubiš težko pridobljeno višino.Če se boš izgubil pa ti priporočam da sledi raje soncu, kot luni! Pa srečno pot!

Zanimiva debata, mimo katere ne morem brez dodanega mnenja.Popolnoma se strinjam, da je lahko ocena težavnosti zelo subjektivna.Če navedemo težavnost z besednimi ocenami lahko pride do velikih odstopanj.Plezalsko podkovanim bodo plezalni deli bistveno lažji, kot neplezalcem.Sam menim da je treba na brezpotnih opisih navesti težavnost plezalnih delov tudi številčno.Npr:Zelo zahtevno brezpotje s plezalnimi odseki do 3. težavnostnr stopnje.Pravtako težavnost orientacije in kondicijsko napornost(tudi približno dolžino ture).Pri opisih pa je vedno bolje navesti malenkost težjo oceno, kot smo jo doživeli sami, saj pišemo za široko množico ljudi.srečno!

Ja res neverjetno v kakšnih razmerah se nekateri podajajo na pot! Ni pomembno samo kaj in kako imamo v nahrbtniku! Priprave se morajo začeti doma, najbolje kakšen dan pred odhodom. Obvezen je temeljit pregled vremenske slike, ki je dandanes lahko dostopna na spletu, TV-ju, radiju,...Včasih je napovedano zelo lepo vreme pa se vseeno zgodi da nas ˝napere˝tam gori! Priporočam, da je poleg osnovne krame v nahrbtniku VEDNO poktivalo za dež, rezervna suha oblačila, vetrovka, reševalna folija(cca 2 evra),dobro je imeti tudi palerino ali dežnik(tega seveda uporabljamo ko smo že nižje in ne na grebenih,vrhovih,...).Če bomo imeli s sabo dve suhi pvc vrečki, si lahko pomagamo tudi pri premočenih gojzarjih(to je le zasilna rešitev problema!!!):Obuvalo ter premočene nogavice sezujemo. Obujemo suhe nogavice, čez njih potegnemo vrečki in obujemo premočene gojzarje ali drugo obutev.Tako nam bo pvc material začasno preprečil premočene nogavice. Naj ponovim da je to le rešitev v sili in je začasna, saj noga ne bo dihala in se bo potila bolj, kot prej!
Sam zadnje čase uporabljam tudi nepremočljive vrečke(waterproof bag), ki jih dobimo v bolje založenih trgovinah za alpinizem,...Dobimo jih v več velikostih in zagotovo ohtanjajo vsebino suho. Notri imam vedno dve pvc vrečki, vžigalnik(vžigalice), robčke, baterijo, v sili pa tudi tobak s papirčki, denar z dokumenti in gsm aparat, ki je lahko ključnega pomena za preživetje. Zavedati se moramo da je včasih bolje najti varen prostor na gori in celo prenočiti, kot pa v nevihti sestopati(zdrs, strela,...). Na brezpotjih je lahko zelo nevarna megla!!!Tudi tu je bolje počakati na izboljšanje razmer, kot da se zgubimo in tavamo brezciljno, mogoče nehote celo v smrt. Nekateri pravijo da takšne črne scenarije ni dobro premlevati!? Sam menim da moramo vedno predvideti kaj gre lahko na določeni poti tudi narobe in se prej opremiti in pripraviti na najslabše razmere in scenarije. Takšna priprava na turo je lahko ključnega pomena za uspešen zaključek poti. Ne pustimo se debatam, ki govorijo: tako mu je bilo pač namenjeno, takšna je usoda,... Svoje življenje imamo v svojih rokah in ga sami kontroliramo!!!Ne pustimo da nam ga nepremišljenost in nepripravljenost vzame!!! Pa SREČNO in VARNO pot vsen popotnikom!

Ali morda kdo ve kako je z via Amalijo na Montaž?Ali so varovala v redu?

Prišel sem z Jalovca, čez kotovo sedlo.Tam je odcep za Mangart(5h), se spustil proti Koritnici in zavil desno proti bivaku in po vzhodnem grebenu na vrh.Sestopil po normalni in pri odcepu za via italiano skočil po njej do bivaka, pa kar po via italiani nazaj na sedlo in v bajto prespati. drugi dan pa po slovenski na vrh pa naprej proti Vevnici, poncam in v Tamar kjer sem začel prejšnji dan na Jalovec.

7.8.2008 sem prečil od Mangarta do Srednje Ponce.Od Mangarta do bivaka Tarvisio ni težav.Od bivaka do izstopa via de la vite so jeklenice solidne, a skope. Tu pot ni pretirano izpostavljena, je pa treba tu in tam poplezati(2.težavnostna stopnja)brez varoval!Do vrha vevnice je potem le še melišče in na vrhu malo skrotja(plezanja tu ni). Nadaljujem proti Strugu. Tu pa se začnejo resne težave. Sestopamo po sicer solidno zavarovani poti, ki pa je za moj okus še dosti težja kot via italiana na Mangart; izredna izpostavljenost, vse je posuto z drobirjem, tako da noben stop ni varen, krušljivost je tako huda da je recimo Mrzla gora kompaktna proti temu, na poti ni ne skob, ne klinov le jeklenica, ki je pritrjena z nekakšnimi svedrovci,ki so zelo narazen, tudi najbolj pazljivi bodo tu lahko le nemočno opazovali kako prožijo ˝granate˝izpod nog, saj skoraj vsak korak sproži cel kup kamenja!Tu brez čelade, samovarovanja in plezalskih izkušenj nimamo kaj iskati!Ko pridemo do najnižje točke med Vevnico in Strugom vse kaže da je ˝grozljivke˝konec. A kmalu ugotovimo da smo le stopili iz dežja pod kap.Stopimo v s kamenjem posut žleb, ki se par metrov pod nami izteče v prepad. Na drugi strani opazimo popolnoma preperelo jeklenico, ki je ne moremo ne prijeti, ne uporabiti za varovanje. In tako je vse do Srednje Ponce.Pot je označena z rdečimi lisami, ki pa jih komaj še opazimo, sam sem se najbolje orientiral po potrganih jeklenicah. Je pa skala na tej strani manj krušljiva, tako da je plezanje malce lažje.Seveda tu plezamo brez varovanja, težave pa lahko dosežejo tudi tretjo težavnostno stopnjo po zelo izpostavljenih policah. Varovanje z vrvjo bi pot močno olajšalo!In tako je vse do Zadnje Ponce, kjer se težave malo zmanjšajo.Do Srednje Ponce je potem pot lažja, le na orientacijo moramo biti malce pozorni. Ko na Srednji ponci zagledamo slovenske markacije si oddahnemo, saj so največje težave za nami. Sam sicer uživam v osamljenih težkih poteh in imam plezalske izkušnje, pa vendar se sam ne bi podal na to pot, če bi imel prej kakšno informacijo o stanju.Je pa pot izredno slikovita. Nekaj časa občudujemo severno ostenje Vevnice in Struga, nekaj časa pa severno ostenje Mojstrovk in Travnika.V začetnem delu se nam kaže Jalovec, ki pa ga kmalu zakrije Vevnica. Razgled pa seže še naprej proti Martuljškim goram, Prisanku, Razorju,... Pot je primerna za zelo izkušene gornike s popolno opremo in s plezalskimi izkušnjami. Če nas med Strugom in Poncami zajame megla je orientacija praktično nemogoča, pod nami pa so silni prepadi.Zato bodimo pripravljeni na zasilno bivakiranje!!! Srečno pot!!!

6.in 7.8.2008 sem obdelal Mangtart bolj ko ne po vseh poteh.Vse skupaj pa izgleda nekako takole:1.Pot po vzhodnem grebenu čez hudo škrbino:Vsa varovala so v brezhibnem stanju, snega ni, je pa potrebna previdnost na izredno strmih travnatih pobočjih. V mokrem se tej poti odpovejmo.Ker je trava ponekod zelo visoka,teren pa podovski je nevarnost zvina gležnja ali izgube ravnotežja velika.Tehnično pot ni preveč zahtevna, le v hudi škrbini je treba malo poplezati ob dobrih varovalih(težave podobne plezalnim odsekom poti čez prag na triglav). 2.Normalen pristop(via normale):Popolnoma obnovljena varovala.Sama pot ni močno izpostavljena in je najlažji pristop na vrh.Pozorni pa moramo biti na močno zglajenih skalah, saj je pot zelo obiskana(podobno kot Mali Triglav-Triglav). 3.Italijanska pot(Via italiana):Pot je sicer zaprta a jo z malo previdnosti lahko preplezamo.Približno 10-15 metrov jeklenice je odtrgane nekje v zgornjem delu. Namesto nje je skozi kline napeta dvojna vrv. Poškodovanih pa je tudi nekaj skob. Je pa Via italiana primerna le za zelo izkušene gornike, ki so sposobni plezanja tretje težavnostne stopnje! Obvezno je samovarovanje in čelada, ter izjemna previdnost!!!Seveda moramo biti za to pot popolnoma hladnokrvni do globine, saj je ena najbolj izpostavljenih ferrat v julijcih! 4.Slovenska pot: Pot je v brezhibnem stanju. Paziti je treba zaradi padajočega kamenja, ker je pot močno obiskana. Seveda je čelada obvezna, priporočam pa tudi samovarovanje. Pot ni za vrtoglave, saj je ponekod izpostavljena. Je pa za povprečnega gornika najbolj priporočljiva.
Pa srečno pot!!!

29.7.2008 sem se vzpel na Prisank po Hanzovi poti.Pot je nepoškodovana, tako da je normalno prehodna.Je pa obvezen cepin in dereze zaradi snežišča nad zgornjim slapom.Tu je treba že na samo snežišče splezati po zelo trdem snegu navpično kakšna dva metra.Brez cepina je ta dvig izjemno nevaren ali celo nemogoč!!!No potem je treba snežišče še prečiti, kar je z derezami veliko hitreje in varnejše kot le s cepinom.Nad snežiščem je pot do vrha spet normalno prehodna.Z vrha sem nadaljeval po jubilejni skoti zadnje okno(v oknu je še sneg a cepin ni potreben)in naprej proti razorju.Klini in jeklenice so v brezhibnem stanju!Le pogumno na pot!!

29.7.2008 sem se vzpel na Prisank po Hanzovi poti.Pot je nepoškodovana, tako da je normalno prehodna.Je pa obvezen cepin in dereze zaradi snežišča nad zgornjim slapom.Tu je treba že na samo snežišče splezati po zelo trdem snegu navpično kakšna dva metra.Brez cepina je ta dvig izjemno nevaren ali celo nemogoč!!!No potem je treba snežišče še prečiti, kar je z derezami veliko hitreje in varnejše kot le s cepinom.Nad snežiščem je pot do vrha spet normalno prehodna.Z vrha sem nadaljeval po jubilejni skoti zadnje okno(v oknu je še sneg a cepin ni potreben)in naprej proti razorju.Klini in jeklenice so v brezhibnem stanju!

Na jalovcu sem bil 7.8.2008. Vzpon čez ozebnik je izjemno nevaren zaradi konstantnega padajočega kamenja(obvezna čelada, cepin, dereze!!!)in ga zelo odsvetujem.Tudi čez mali kot nam cepin pride prav, saj je pred vstopom v varovano pot še sneg, ki pa ga je možno obiti po krajni poči.Okrog goličice težav ni, tudi na vrhu ozebnika ni več snega(če štartamo od izvira soče ni nobenega snežišča več).Do vrha je potem pot normalna.Tudi do kotovega sedla je pot običajno prehodna(sestop),naprej pa ne vem ,ker sem zavil proti Mangartu.

Včeraj sem se s prijateljem povzpel skozi turski žleb.V rinki je bilo veliko plezalcev.Dereze in cepin sem sicer imel a sva se zaradi padajočega kamenja raje poslužila ferrate.Nadaljevala sva proti Kam. sedlu.Malce nad Kotliči je še vedno kratko a zelo nevarno snežišče s prepadnim iztekom,zato le PREVIDNO!!!

6.7.2008 je pot na brano s Kamniškega sedla normalno prehodna.Sneg se je stopil.Še vedno pa je zelo nevarno nadaljevanje poti proti Turski gori čez Kotliče.Tik nad Kotliči(v S steni Brane) je še vedno zelo strmo kratko snežišče.Nekateri ga obidejo po zgornjem robu, kar pa ni nič kaj manj nevarno.Ker je sneg dokaj mehak tudi dereza ne zagrabi dobro.Priporočam kopanje globokih stopov(cepin) in najvišjo mero previdnosti!!!V primeru zdrsa časa za ustavljanje tako rekoč tu ni!Iztek pa gre naravnost v prepad!!!