nata24 - Zadnja sporočila

V soboto smo se z Rokom in Matjažem odpravili na prvo skupno nezimsko turo z Blata preko Krstenice najprej na Jezerski Stog, splezali na Evo, na Prevalski Stog, nadaljevali po grebenu na Škednjovec in Vrh Hribaric. Nato se je Rok, ki je s sabo nosil kratke smuče, podal na Kanjavec, kjer je bilo še nekaj snega. Midva z Matježem pa sva zlezla še na Mišeljski Konec in Mišeljski vrh, nato pa smo se v Mišeljski dolini spet srečali in preko Krstenice vrnili nazaj.
Včeraj pa smo z Blata preko Planine pri Jezeru, Dedno polje in Ovčarije najprej šli na Malo Tičarico, nato po grebenu (malo adrenalinsko) do Velike Tičarice, nadaljevali na Kopico, Malo Zelnarico, se spustili na sedlo in prečili še Vršake, nadaljevali proti Debelemu vrhu, njegovemu predvrhu in se preko Ogradov vrnili v dolino.
Snega na poti ni bilo, je pa potrebna previdnost na grebenih, sploh med Tičaricama, kjer je precej krušljivo.

Bila včeraj, snega ni več.

V nedeljo končno na Krnu, po ta dolgi poti. Od Savice sva šla po ovinkih do mrzle Komne, se vlekla do Bogatinskega sedla, spustila do Krnskega jezera (sama senca) in nadaljevala do Krna. Pot je kopna. S Krnske škrbine sva šla proti Pragu, kjer je bilo nekaj snega, vendar je bil shojen, skočila še na Batognico in prečila pod Vrhom nad Peski ter mimo spomenika do Prehodcev. Potem se pa spet vlekla do Bogatinskega sedla, Komne in nazaj do Savice. Dolga, a zanimiva tura s odličnimi razgledi.

V soboto sva šla mimo koče Brunner in bivaka Gorizia do škrbine Bele vode in po poti stoletnice skozi predor do Krniške škrbine. Pot je v glavnem kopna, sneg je bil le tu in tam. Spustila sva se do razpotja za pot Anita Goitan in po njej nadaljevala do Viša. Na nekaterih delih, predvsem pri prečenju na policah je bil še sneg, cepin je kar prav prišel. Naprej proti vrhu pa je bil že shojen. Spustila sva se do koče Corsi in nižje do razpotja, kjer sva šla po levi poti čez potočke in gozd nazaj v dolino. Vreme pa zakon

Zaradi napovedi snega sva včerajšnji napol poletni dan izkoristila še za en obisk Triglava, tokrat po malo drugačni poti. Iz Vrat sva se podala proti Luknji in se nato spustila proti Zadnjici do razpotja za Dolič in nato odovinkala navzgor do podrte hiške, kjer sva šla levo po Kugyjevi poti do Zahodne Triglavske planote. Tej poti je ponekod malo težko slediti, sicer so tu in tam obledele markacije in možici, višje pa tudi jeklenice. Nadaljevala sva po markirani poti do Triglava, ki je bil tudi včeraj kar oblegan in dol proti Kredarici, kjer sva na najnižji točki zavila levo proti Glavi in z možici in rdečimi črtami označeni poti, ki vodi čez prepadno in šodrasto Kugyjevo polico. Jeklenice so prav dobrodošle. Potem pa še spust čez Plemenice do Luknje in nazaj do avta. Super

Danes pa čez Komno do Bogatinskega sedla. Šla sva kar vse po vrsti. Bogatin, Mahavšček, Vrh Škrli, Kser, Vrh Planje, Tolminski Kuk, Zeleni vrh, Mali vrh, Podrta gora, Vrh konte, Vrh nad Škrbino in Meja. Naprej pa pod vrhom Rušnatega in Snežnega vrha do sedla Globoko in levo dol na markirano pot, ki vodi proti Voglu in skozi Žagarjev graben do jezera. Pa še sprehod nazaj do koče pri Savici.
Za na Mali vrh, Vrh konte in Mejo pot ni markirana, vendar ni problemov. Podrta gora je težja, krušljiva in treba je malo poplezat, na vrhu pa je žig Bohinjske planinske poti. Spet super

Danes je bil končno na vrsti Prisank. Do Vršiča se mi zjutraj ni dalo peljati, pa še vreme je bilo za kaj daljšega. In sem šla do Vrat. Najprej čez Sovatno do Kriških podov in do sedla Planja. Potem pa dolg spust v smeri Vršiča proti Škrbini in od tam skozi Zadnje okno do vrha Prisanka. Med potjo nič posebnega, vsa varovala ok, le pazljiv je potrebno biti, kot povsod. Nazaj sem se vračala po isti poti, spet dol in gor in do Kriških podov. Da ni bilo vse po isti poti, sem šla za nazaj preko Bovških vrtac in mimo bivaka 4. Razgledi so bili fenomenalni, malokrat je tako vreme. Upam, da bo jutri spet

Včeraj zjutraj sem se zapeljala v megleni Bohinj po Roka. Odločila sva se, da prehodiva še kakšen greben, kjer še nisem bila. Iz Blata sva šla mimo planine pri Jezeru in Dedno polje ter Za Kopico do Vrat, kjer sva se pod Vršaki nekoliko spustila proti Prehodavcem. Nadaljevala sva po markirani poti proti Velikemu špičju. Le-to sva občasno zapustila in šla najprej na Zadnjo Lopo, nato na Malo špičje in naprej po grebenu čez vse vmesne vrhove do Velikega špičja. Sledil je zoprn spust. Proti Plaskemu Voglu sva prečila pod grebenom, nato pa v grapo na levi strani in po grebenu do vrha, kjer je vpisna knjiga in žig. Skočila sva še do sosednjega vrha, ki je nekaj metrov višji. Potem pa spet zoprn spust po travah in proti Travniku z miniaturnim Aljaževim stolpom. Spustila sva se proti Škrbini in poplezala na Vršac in nato še na Čelo. Po luknjičastemu terenu proti Velikim Vratom sva šla še čez Glavo za bajto in nato na markirano pot, ki je kar precej zaraščena, po Lopučniški dolini do Črnega jezera in čez Komarčo do koče pri Savici. Spet ena super tura v lepemu vremenu, le veter nama je občasno malo kuštral lase

Naši so pa včeraj zjutraj plačali parkirnino pri Savici.

Včeraj sva štartala po zoprni betonski cesti (za nazaj dol še bolj) do Viške planine in proti Škrbini prednje Špranje, tam desno na pot Anita Goitan, kjer je potrebno kar paziti, saj je pot precej strma in poteka po travi. Na grebenu sva zavila levo proti Koštrunovim špicam, pot poteka po stopnicah in nato desno od tunela malo poplezala na vrhu gore. Res zanimivo. Spustila sva se do Škrbine zadnje Špranje (Mojzes) in nadaljevala proti Višu in mimo koče Corsi nazaj do avta. Še ena fajn turca v lepem vremenu.

Včeraj spet čez Gulce proti Škrnatarici po usuti grapi polni šodra. Sledilo je prečenje po levi strani do Dovškega križa. Je polno možicev in ob lepem vremenu jim brez problema slediš. Med potjo je še zanimivo okno, skozi katerega vidiš Špik. Potem spust dol proti Šplevti in že prej odcep desno proti Oltarju. Do vrha je šlo brez težav, možicev je dovolj. Potem pa nazaj dol, spotoma še na Šplevto, kjer se je ravno razkadila megla in mimo bivaka 2 po melišču v dolino. Super tura z odličnimi razgledi.

V soboto zjutraj sva odvijugala proti Kukovi špici. Bližnjice po gozdu nisva uporabila, da slučajno ne bi zgrešila odcepa, kjer je sedaj poleg možica tudi vrezan napis v drevo. Matjaž je poznal pot in sva se čez Gulce držala desne in se ognila melišču. Pred sedlom sva zavila levo proti Škrnatarici. Tu se pa melišču ni dalo ogniti in sva se malo namučila do vstopa v grapo. Sledilo je še malo poplezavanja in šodranja in prišla sva na vrh grape. Škrnatarice sicer nisva osvojila, ker nisva imela opreme. Sva pa pot nadaljevala po grebenu na en vrh z možicem. Razgledi fenomenalni. Vrnila sva se po isti poti do sedla in skočila še na Kukovo špico. Tu naju je pa že lovila megla in z razgledi je bilo počasi konec. Sledil je spust po melišču in v planu je bilo še Vrtaško sleme, pa se je pot vlekla in sva obrnila, pa tudi vreme se je vse bolj kvarilo. Pa drugič.

S planine Sp. Dolge njive si kar hitro na Košutnikovemu turnu, saj že visoko štartaš.
Pa lahko greš po eni strani gor in po drugi dol (čez Zg. Dolgo njivo). Meni se je komot sešlo po šihtu, pa še oba vrhova Tolste Košute sem šla zraven.

Danes je bil pa dan za ferate. Od Mangartskih jezer po Via Italiana na Mangart. Na poti vse ok. Spust po travah proti Škrbini in proti Malemu Koritniškemu Mangartu. Markacije so zelo obledele, je pa polno možicev in ni problema najti pot. Z MKM proti bivaku Tarvisio je pa zelo krušljivo in je potrebno res paziti, saj vse leti. Za gor verjetno ni problema. Nato pa še po Via Della Vita nazaj v dolino. To pot so res popravili. Pri železnih ploščah je sedaj jeklenica, pa še na nekaterih mestih, kjer je prej ni bilo, so jo dodali.

Danes sem začela krožno turo v Kamniški Beli proti Presedljaju. Zdi se mi, da je bil včasih kažipot na parkingu, danes ga nisem opazila. Pa tudi pot je na začetku zelo poredko markirana, sicer pa greš po gozdni poti in nimaš kaj falit. Do sedla senca in rosa, da sem bila mokra do riti, potem naprej pa še borba z ruševjem in nato s kravami, ki se niso hotele umakniti s poti. Na Pragu sem zavila proti Lučkemu Dedcu, je polno možicev in težko zaideš. In nazaj dol proti Kocbekovemu domu, do Sedelca in na Malo Ojstrico, Ojstrico, čez Škarje potem na Lučko Brano in za konec še na Planjavo. Potem pa spust proti Kamniškemu sedlu in po melišču dol, do doma v KB. Pa še sprehod po soncu in asfaltu nazaj do avta. To je blo pa najboljš

Ne da bi vedela. Jo je pa do Okrešlja dovolj, še hodiš malo po njej