keber1 - Zadnja sporočila

Naj bo ta tema za nasvete glede popravila splošne planinske opreme.

Torej da začnem: Na turi se mi je ob naramnici strgal gornji vezni pas, ki povezuje obe naramnici nahrbtnika (malo je sicer že zdelan, a še vedno dovolj dober). Komu dati to popraviti v okolici LJ?

Še vedno planinci radi odvržejo plastenko ali pločevinko v grmovje (ali pa še tako daleč ne), saj potem ko so polno nosili celo pot, je pa le preveč, da bi izpraznjeno dostavili v dolino. Pač pujsi, fuj in fej.

Me pa zanima, a drugi kdaj pospravite za drugimi tako večjo reč? Recimo danes sem na Kriški gori pobral večjo plastenko, odvrženo med smreke ter pločevinki zraven poti. Imel sem občutek, da niso bile odvržene ravno danes, in da je šlo mimo njih kar precej ljudi, ki jih "niso videli" (na cilju je na voljo več kontejnerjev za embalažo). Resno imam občutek, da ljudje "ne vidijo" smeti, ker se jih ne tičejo, to mi je potrdilo tudi, ko sem letos ob poti na Kamniško sedlo pobral prazno kanto motornega olja ob poti, ki je tam ležala že od leta poprej (glede na odtis v tleh), pa je ni nihče "uspel" opaziti.

Zanimivo, da je prva osvojitev Storžiča ali Grintovca sploh znana. Oba vrhova se mi tehnično po najlažjih poteh ne zdita nič zahtevna, da se jih ne bi nihče že prej lotil. Ali pač ljudje pred tem časom niso niti pomislili iti tako visoko v gore?

To je podobno, kot so v preteklosti naredili do planine Jezero in Dedno polje ter do planine Krstenica. Pot oz. cesto so začeli urejati že konec poletja.

Vendar pa s tem vidim možnost gorskega kolesarjenja do teh planin, kar bi bilo zelo dobrodošlo.

No, jaz sem ričete in jote jedel že vse sorte, od fenomenalnih do takih hudo vodenih brez okusa.
Glede Italije in prehranjevalne pavze pa dobro vem, ko sem že dobesedno sestradan prišel do koče Auronzo, ko jo sredi tedna obišče par avtobusov ljudi na uro, češ, zdaj bo pa ena fajn malica, potem pa izveš, da imajo samo še en sendvič, ker spet strežejo po šesti zvečer dalje. No pa še ta sendvič je en pred mano vzel. No, od takrat se mi je ta najbolj neumna siesta na svetu vtisnila v spomin in zato za Dolomite vedno s sabo nosim kup proteinskih ploščic (ker sendvičev ne jem), da me ja ne bo spet kje totalna lakota zagrabila ob nepravem času.

Toliko govorance o cenah v Italiji, a je VanSims pozabil najpomembnejše: V Italiji ne dobiš hrane razen sendvičev med 3 in 6 uro popoldne (plus minus ura), niti v najbolj obleganih planinskih kočah, kot je recimo pri Tre Cime. Drugače pa je hrana v teh kočah kvalitetno običajno vsaj en nivo, raje dva, nad našimi, pogosto na nivoju boljših restavracij pri nam. Mi pa ričet tolčemo, pa joto. Pa kako domačo klobaso.

@Apolonija - ta "grški" svišč je bil edini kjerkoli sem jih videl (pa jih ni bilo malo). Lahko je tudi kaka mutacija, se zgodi. Je pa bil res lep, upam da bo iz njega še kaj ratalo v prihodnje.

Ravnokar sem se vrnil z Dolomitov, kjer mnogo cveti, večinoma podobne rože kot pri nam (le manj sort), ampak en in edinstven fenomenalno čudovit primerek je pa res padel v oči. Kaj je to zaen svišč?

Danes je na Strehi zelo pihalo, da bi brez derez lahko koga tudi podrlo (in kam odpeljalo). Poleg tega je pri vrhu zelo trd sneg, deloma poledenel. S štirikolesnim pogonom ne bo težav do spodnje postaje žičnice.
Drugače pa lep dan.

Pa še en fajn video sem zložil skupaj, kako se podijo oblaki zdajšnjega poslabšanja vremena:
https://www.youtube.com/watch?v=A5PM6A2FDXI

Danes sem obiskal Debeli vrh, vreme je bilo vseskozi sončno (kot je bilo napovedano za ta konec Julijcev). Snega na poti iz planine Laz ni. Sem pa dosegel le predvrh, saj je tako močno pihal jugozahodnik, da se mi ni zdelo varno nadaljevati na glavni vrh, ker me je občasno kar prestavljalo, pa nisem ravno švoh. Na poti proti planini Krstenica je pod Lazovškim prevalom še kar nekaj poledenelega snega, ki terja precej previdnosti.

Neglede s katere strani bo šla manch pozimi gor, nobena ni za male derezice in palice. Brez cepina vsekakor po nobeni poti.

V ponedeljek, ko je bil še zadnji topel jesenski dan letos, sem se odpravil na Tolsto Košuto, z vmesnim postankom na Košutnikovemu turnu, da si ogledam sončni zahod, ki je za moj pojem najlepši ravno iz tega vrha.
Pot je brez posebnosti, na vrhu pa sem v brezvetrju ter dokaj toplem večeru eno užival v fantastični predstavi morja oblakov in megle v dolini ter zahajajočega sonca nad njimi. Poleg nekaj slik še videoposnetek
https://www.youtube.com/watch?v=ufcj-MfAKQI

Takole je bilo v soboto proti Razorju: pot do Pogačnikovega doma iz Zadnjice je sedaj kopna v celoti, proti Razorju pa je še nekaj snežišč, nekatera so precej strma s prepadnim iztekom, zato je cepin še kar obvezen (pa ga veliko obiskovalcev ni imelo). Nova ferata na Razor je v dobrem stanju, vendar si je nisem upal preplezati brez varovalnega kompleta, je trebušček na sredi sicer ne tako visoke stene kar lepo izpostavljen.
Kot je videti s Pogačnikovega doma, je precej zasnežen tudi dostop na Stenar, na Pihavec pa je pot zaradi večjega podora zaprta. S strani Prisojnika je prav tako več velikih in strmih snežišč. Na splošno je v tem delu Julijcev še ogromno snega, še spodnje Kriško jezero je večji del pod snegom.

Smo bili pred tremi tedni. Takrat je še bilo nekaj snega, vendar je ta verjetno do zdaj že več ali manj skopnel, pa že takrat se je te poti dalo brez težav prehoditi brez zimske opreme (razen Averau, kjer ferata poteka po severni strani).
Drugače so imeli v Dolomitih še več snega kot pri nam (recimo na bližnjem passo Giau skupno 12,5 metrov), in jim je naredil precej težav, vendar se zato precej hitreje topi.

Jaz sem ga na istem rastišču slikal lani ob istem času (stran 50 te teme). Je pa tam vsega skupaj le nekaj rastlin.

Jaz sem tudi od sendvičev iz ruzaka že objemal WC školjko, tako da res ni pravila glede tega.