V soboto mi je končno uspelo spraviti ta projekt pod streho - obiskati vse stvari, ki imajo v imenu "Kamniški/a". Drugače so to vse dokaj preproste poldnevne ture, ampak obisk vseh v enem dnevu pa je kar lepa kondicijska tura, ki te popelje čez nekatere manj znane bisere Kamniških alp.
Avto parkiram pri Domu v Kamniški Bistrici ter ob 6:50 stopim najprej proti Kamniškem sedlu. Pot je hitra, prehitim nekaj pohodnikov, ki so začeli z Jermance. Ob 8:40 sem že na čaju v Kamniški koči na Kamniškem sedlu. Sonca ni veliko, temperatura je 5°C, čez Brano in Planjavo se klatijo oblaki. Na Savinjski strani so razmere boljše
Malo pred deveto se odpravim po isti poti nazaj dol ter V Klinu stopim na neoznačeno pot proti Repovem kotu. Na tej poti sem le za kratek čas, saj hitro prečim strugo in se začenjam vzpenjati proti Kamniškem Dedcu. Celo pot opravim v samoti, le na vrhu srečam še dva pohodnika. V razgledih žal ne moremo uživati, ker se čez KSA vijejo oblaki, ampak vseeno nam je lepo. Z Dedca se odpravim po isti poti nazaj do Klina, ter potem po markirani poti nazaj do Doma v Kamniški Bistrici, kjer se ob 11:30 ustavim za kosilo.
Ob 12h se odpravim po Koželjevi poti čez Kamniško Bistrico do sosteske Predaselj, potem pa še nekaj 100m naprej po glavni cesti do odcepa za Kamniškko Belo. Zavijem v dolino Kamniške Bele in se sprehodim do slapu Orglice. Nekoliko više od slapu prečim suho strugo ter stopim na neoznačeno pot, ki vodi proti Skoku (in naprej čez Šraj pesek na Korošico). Ko naslednjič prečim strugo z vodo, ne grem naravnost proti Skoku, temveč zavijem levo proti Kamniški jami. Sledim poti, v pomoč so mi maloštevilni možici. Zelo ozka pot pride na strme trave, kjer je potrebno nekoliko previdnosti. Pot nato spet pride v gozd, v ključih prideš do stene, potem pa ob steni prečim v levo in čez nekaj minut pridem do Kamniške jame. Jama je zaprta, tako da več kot v vstopno dvorano ne morem. Tudi nobenega domačina (hrošča, ki je bil odkrit v tej jami - kamniški jamski brzec, Aphaenopidius kamnikensis) ne srečam. Po kratki pavzi obrnem in se po isti poti mimo Orglic ob 15h vrnem do asfaltirane ceste v Kamniško Bistrico
Po cesti grem tistih 100m nazaj do soteske Predaselj in nadaljujem naprej po Koželjevi poti čez Kamniško Bistrico. Pot je zelo lepa, večinoma tik ob reki, žal čisto premalo obiskana. Po slabi poldrugi uri sem že pri začetku (oz mojem koncu) Koželjeve poti, pri kamnolomu v Stahovici. Tam zavijem na neoznačeno grebensko pot proti Kamniškem vrhu. Pot je zelo lepa, vendar se moje utrujene mišice ne strinjajo. Sploh na vršnem grebenu, ko že misliš da si na vrhu, pa ugotoviš da je to šele predvrh Kamniškega vrha. Ob 18h stojim na Kamniškem vrhu in opazujem lep sončni zahod, ki skozi oblake meče sončne žarke ravno na Kamnik. Naključje?
Sledi še spust navzdol, tokrat na drugo stran na sedlo proti Planjavi ter potem mimo Kamniške rože v dolino. Čas hoje se ustavi pri točno dvanajstih urah. Na parkirišču imam srečo in naletim na družino, ki me zapelje do Stahovice, kjer imam spet srečo in ravno ujamem zadnji avtobus v Kamniško Bistrico. Ob 19:30 sem tako že v temi pri avtu pri Domu v Kamniški Bistrici.
V glavnem, zelo zelo lepa tura, ki pa je v enem kosu kar naporna. 12 ur hoje, veliko neoznačenih poti, predvsem tista do Kamniške jame je kar orientacijsko zahtevna. Vendar se splača!