Žuža - Zadnja sporočila

Včeraj sem opravila čudovito turo v nenavadno toplem oktobrskem dnevu in ob razgibanih in barvitih razgledih: Hotel Plesnik-Slap Palenk-Icmanikov stan-Movznik-Ute-Travnik-Krofička-Klemenča jama-Hotel Plesnik (čez tunel). Na Icmanikovem stanu sem bila prvič. Od slapa je pot zelo strma, a barviti jesenski gozd je vse odtehtal. Prvi veličastni razgled se je odprl pod Rkljevo pečjo. Pri Icmanikovem stanu je bilo žal vse razrito, nastaja nova cesta - delovni stroji in podrta dreves so pustila slab vtis pa še markacije so zginile, a na srečo se je moja sopotnica, ki je tu že bila, spomnila, kje bi lahko bilo nadaljevanje poti. Pot na Movznik se mi je tokrat zdela precej bolj shojena, od takrat, kar sem se nazadnje potikala tam okoli (kar je pa res že kar nekaj let nazaj ). Do pastirskega stanu pod Utami je šlo kar hitro in gladko (na težjem delu so celo napeljane vrvi, tako da se lahko samovaruješ). Pri stanu zaslužena malica potem pa naprej po melišču skoraj do grebena in pod steno levo na travnik. In nato debata s sopotnico, katera grapa je prava. Desna ali leva? Desna, ta prva! Na Utah se je tudi nebo razjasnilo in odprli so se čudoviti pogledi. Po grebenu je šlo lepo tekoče, čeprav se ti sprva zdi, da med temi borovci pa res ni prehoda. Pa je . Kmalu je bil osvojen vrh Travnika, nato še malo borovcev, pa umik na Robanovo stran in travnato pobočje, po grapi nazaj na greben, še nekaj poplezavanja čez skalne roglje in nenadoma je bil pred nosom vrh Krofičke. Juhu! Sledil je sprva precej spolzek in nato prelep gozdni spust po markirani poti na Klemenčo jamo. Od tod pa po odličnem segedin golažu še samo prijeten sprehod do izhodišča. Še vedno v kratkih rokavih (še kratke hlače bi dala gor, a jih nisem imela - kje pa bi pričakovala, da bi mi prišle prav), čeprav je bil ura že okrog pete popoldan .

Iskrene čestitke obema! Jaz sem se letos "okužila" s caminom (točno pred enim mesecem sem se vrnila s Camina del Salvador in Camina Primitivo) in še zdaj zbiram vtise. Lepo si opisal duh camina. Pa kaj, če moraš narediti kak kilometer več. V tem je svoboda. Hodiš, se čudiš, malo bemtiš, ko te kaj muči, ješ, spiš ... In kako malo stvari potrebuješ. Samo, kar imaš v nahrbtniku. In potem prideš domov pa ti je čudno, ko se z avtom odpelješ v službo.
In kateri bo naslednji?

Bo camiño!

Legenda, najlepša hvala za to razkošje. Z možem nama je bila ideja tako všeč, da sva jo kar kopirala. In kratek vzpon s sedla na sam vrh je bil pravi užitek. Tudi edina gor. Nazaj grede sva se ustavila še ob Rabeljskem jezeru ter nadaljevala po slikoviti cesti do Bovca pa od tam na Vršič in v dolino. Lep sproščujoč dan pred naslednjimi bolj orng vzponi

Ja, krasen dan je bil v soboto na Peci. Jaz sem se v družbi podala na Peco iz Podpece (od Okrepčevalnice pri Matjažu). Sneg je bil ravno ta pravšnji, toplo sonce je grelo ravno prav, brezvetrje (razen občasna sapica na vrhu) - kar je redko - in krasni razgledi. Kaj še hočeš več Po plezalni je bil dobrodošel cepin, drugače pa se je lepo dalo pikat. Pa še dva gamsa smo vidli za povrh

Lidija, to je pa res bila čudovita tura. In lep opis s fotkami. Tudi sama menim, da prostor ne more biti omejitev za stik z drago že preminulo osebo, mogoče je le komu na tak način, ob grobu, lažje. Prijetna potepanja po hribih še naprej.

Včeraj sem se prvič podala na pobočja Zabrložnice in je res, kar pravijo predhodniki: čudovita pot. Tokrat je gozd žarel v v barvah, listi so se kot zlati cekini bleščali v toplem jesenskem soncu, tišina pa je bila balzam za ušesa in glavo. Neprecenljivo je tako občutenje narave. Kot nem opazovalec si in stopaš po ozkih stezicah in se veseliš: gamsje družine, kavke, ki jadra nad tabo, sledi živali v snegu, biserne ogrlice na pajkovi mreži ...

Tehnične težave Sem se prijavila, pa sem vseeno "gost" v zgornjem prispevku.

Bom dodala še slike

Žuža

Haha, res je Pikec1, sem bolj lahkokategornica .

Zdravo vsem!
Včeraj sem bila na Grintovcu in so bile razmere kar dobre za hojo. Glede na opozorila o vdiranju sem že ob 5.30 zjutraj štartala iz Kamniške Bistrice. Sneg se še vedno začne malo pod gozdno mejo, do Kokrskega sedla se mi ni nič vdiralo, sneg je bil ravno prav trd in izkoristila sem stopinje predhodnikov. Od Sedla naprej je bil sneg malo bolj mehek, a še vedno fajn za hojo. Šele kakšnih 100 metrov pod vrhom sem se občasno pogreznila. Gor sem prišla okoli 10. ure. Ker je sonce močno pripekalo in ker sem se pod vrhom kar zadržala, pa sem nazaj na sestopu malo večkrat "pogledala" v snežno globino in do Sedla že pričmokotala. Je pa bila vse skupaj čudovita pomladanska tura. LP