bagi - Zadnja sporočila

Po dolgem času sva spet obiskala domače gore. Prvotni namen je bil obisk Kanjavca, a sva zaradi poznega štarta in nekam težkih nog spremenila cilj v bolj dostopen vrh . To je Glava nad Doličem, sončen vrh, ki se nahaja vzhodno nad kočo. Označene poti nanj ni, je pa dostop dokaj nezahteven. Slediš najbolj smiselne prehode med skalovjem, ki se jih je dobro zapomniti za povratek. Brez tega lahko hitro zaideš v bolj zahteven teren. Vrh je visok in ima osrednjo lego, zato je dober razglednik.

Ob povratku sva se ustavila še pri Koči na Doliču. Na vhodnem delu so žal vidne sveže sledi vloma. Ta na srečo ni uspel, se pa vidi obtolčena ključavnica in poškodovana polkna. Ne razumem najbolje takih dejanj, sploh na taki višini, a naj tega pacienta poserjejo ptiči vsakič, ko se bo odpravil v hribe .

Pot iz Zadnjice je brez posebnosti, so pa na mulatjeri marsikje aktivni podori. Precej skalovja je že na stezi, še več ga bo prinesla bližnja prihodnost. Morda še podatek, da večji del celotne poti poteka na senčni strani in so temperature temu primerno precej nizke.

Parkirišče je od 31. Oktobra naprej brezplačno, pa tudi sicer je parkirnina povsem normalnih 10€. Za pohvalit .

Dolomite raziskujeva že nekaj let in pri tem sva obiskala veliko vrhov, spoznala krasne dostope in zlezla večino železnih poti. A začela sva se malce ponavljati in potrebovala sva nov izziv. Ta je prišel v obliki trikotnih oznak za vezne poti po Dolomitih s skupnim imenom Alta Via. Te sva videla že neštetokrat in končno so privabile tudi naju . Za začetek je prišla na vrsto *La Classica*.

Alta Via 1 je mati še osmih podobnim in njen začetek datira v daljno leto 1966. Čeprav je relativno najlažja, je hkrati tudi ena najlepših. Prečka Brajniške Dolomite, skupino Fanes-Senes, nato Dolomite D’Ampezzo, pa Zoldanske in Bellunske in še kaj bi se našlo. Povsod sva že bila, a tokratna izkušnja je bila krepko drugačna.

V enem kosu sva prehodila 129 km in 8400 višincev, kar je odvisno od zaključne variante. Te sta dve, vsak pa si izbere svojo glede na izkušnje in kondicijo. Midva sva šla po daljši in precej težji od obeh, ki poteka tik pod vrhom Monte Schiare. Sestopila sva po ferati Marmol in se mimo koče Rif. 7°Alpini odpravila na končno destinacijo, Belluno.

Tudi na teh višinah so bili dnevi pretopli, a je vode na celotni poti dovolj. Stalno sva dopolnjevala le dve plastenki po pol litra, dve pa sta bili za rezervo in do konca nedotaknjeni. Ziher je ziher, kar se je na Alta Via 1 izkazalo za nepotrebno. Vodnim virom niti letošnji Avgust ni prišel do živega.

Tudi koč je več kot dovolj, tako da za hrano ni potrebno kaj dosti skrbeti. Cene pijače in jedače so ponekod celo nižje kot pri nas, ponudba pa neprimerno višja. Tudi v najbolj turističnih predelih so cene povsem normalne, osebje kljub množičnem obisku prijazno in ustrežljivo. Še zanimivost. Čisto v vsaki obiskani koči sva z osebjem brez težav komunicirala v angleščini.

Druga zgodba je s prenočišči v bližini bolj znanih vrhov, sploh za konec tedna. Takrat je zasedeno popolnoma vse, tudi razne zimske sobe ali kaj podobnega. Slovenskih variant prenočevanja po kočah tam ne poznajo. Veliko je tudi pohodnikov po Alta Via 1, prepoznavnih predvsem po ogromnih nahrbtnikih. Ti rezervirajo koče mesece vnaprej, tudi leto, sploh tisti z drugega konca sveta. Od teh sva srečala precej Američanov, tudi Korejcev je veliko in še celo Avstralka se je znašla med njimi. Midva pa sva lovila predvsem suho vreme in zato nisva rezervirala nobene koče, a je z nama za vsak slučaj odšel šotor.

Ta je zgodba zase. Načeloma je šotorenje izven kampov prepovedano, kazen menda 700€. Neuradno ga je dovoljeno postaviti, a le za eno noč med mrakom in zoro, predvsem pa stran od koč in stran od oči. Da se ne pušča smeti in drugih sledi je itak samoumevno.

Toliko na splošno. Kako sva hodila, kje spala in logistika povratka sledi v nadaljevanju ...

Pisimoni je kot vedno mali velikan, sploh če se nanj povzpneš po grebenu od Monte Crostisa. To sva naredila tudi midva in brez slabe vesti lahko celoten krog imenujem kar od noči do noči . Odlično nama je šlo, imela sva le eno daljšo pavzo, a svetli del dneva je ob tem letnem času žal prekratek. V foto-finišu sva zato uporabila čelki, predvsem v izogib kakega nepotrebnega štrbunka. Teh sem pri sestopu s Pisimonija izvedel več, kot prej v dveh letih skupaj . Razlog so debeli nanosi suhih trav in očitno neprimerni podplati za take razmere. Sicer odlični čevlji so na tem terenu drseli kot za stavo in strmem sestopu dodali še krepko psihološko noto. Na srečo se je vse dobro izšlo, globok vzdih olajšanja pa se je najbrž slišal daleč naokoli . Se vrneva …

Dobrač tokrat malo drugače. Že dolgo naju je zanimal dostop po jugozahodnem grebenu, ki sva ga opazovala predvsem v zimskem času. Takrat je skupaj s slovensko cerkvico nezgrešljiv del zimske kulise, ko se ob lepih dnevih vidi globoko v Ziljsko dolino. V snežnih razmerah je greben neprehoden, a povsem drugače je v kopnem. Po njem poteka markirana pot, ki na vrh pripelje iz Čajne (Nötsch) ali Plajberka pri Beljaku (Bad Bleiberg). Od tu sva zaradi logistike štartala tudi midva.

S parkirišča pred trgovskim centrom sva se najprej podala proti zahodu. Do kraja Wurzach sva sledila pot *Weg des Buches*, kmalu za vasjo pa zavila levo v gozd. Tam sva tudi srečala prvo oznako za Dobrač, pot pa ima številko 297. Ta se višje priključi poti 296, ki vodi vse do vrha. Vse skupaj je dobro speljano, nikjer prestrmo, nikjer izpostavljeno. Nekaj podrtega drevja je občasno oviralo prehod, polomijada pa je bila zelo sveža in še nič pospravljena. A glede na dobro uhojenost poti bo najbrž kmalu spet red.

Z Dobrača sva sestopila po poti 294, ki je speljana po južni strani dolgega grebena. Po nekaj sestopih in ponovnih vzponih naju je pripeljala na vrh z imenom Zehnernock in še naprej proti servisni cesti. Tam sva zasledila prvo oznako za najino izhodišče Bad Bleiburg, zato sva nadaljevala tej smeri. Na vseh sledečih križiščih sva se držala leve strani in po poteh 291 in 290 prišla v dolino. Sledilo je še nekaj sprehoda ob glavni cesti do izhodišča in krog je bil zaključen.

Koordinate izhodišča (Bad Bleiberg) : 46°37'33.6"N 13°40'34.1"E

Ravno sva dobro zaključila dolenjski del Jakobove poti, že je prišel na vrsto primorski . Seveda sva nadaljevala iz iste točke, kjer sva se takrat ustavila, to je v starem delu Ljubljane. Rumene markacije so naju najprej pripeljale na PST, nato pa na Viču usmerile proti Barju. Čez njega sva hodila ure dolgo vse do Vrhnike, kjer je pot postala le malo bolj razgibana. Tako je bilo vse do Logatca, kjer sva prvič prenočila. Višinski profil prvega dne je večinoma raven, saj sva v 40 km naredila komaj 500 višincev.

Naslednji dan nama je bil bolj pisan na kožo, saj je imel veliko več vzponov in spustov.. Zaradi močnega deževja pred dnevi sva na razpotju tik pred Planino izbrala desno varianto, ki je edina smiselna v primeru poplav na Planinskem polju. Ta se vzpne na hribovje nad Planino in se v vasi Strmec priključi spodnji varianti. Prehodil sem že obe in bi ponovno izbral zgornjo pot. Ta se namreč poleg poplav v celoti izogne tudi hrupni cesti v dolini. Sledil je še spust skozi več vasi proti Predjami in še naprej do Razdrtega. Kaj dosti prenočišč tu ni, zato sva prespala dober kilometer ven iz poti na kmetiji Hudičevec.

Naslednje jutro je sledilo prečenje pod Nanosom v Vipavsko dolino. Ven sva prišla v vasi Podnanos, kjer se da tudi okrepčati. Nadaljevala sva proti Podragi, nato Avberju in Tomaju in že sva bila na italijanski meji. Kot obvezno točko sva obiskala še romarsko svetišče Tabor, kjer sva pritisnila zadnji žig Jakobove poti. Teh je na Primorski veji res veliko, a v nadaljevanju ga nisem več zasledil. Sledil je še pospešen korak proti Opčinam, saj naju je presenetil kratek dan. Tja sva prispela v temi in na srečo takoj našla prenočišče. Prijazen gostitelj nama je celo segrel sobo, čeprav sva žarela že sama po sebi .

Napočilo je zadnje jutro. Za popotnico sva se najprej dobro podprla v gostišču ob glavni tramvajski postaji, nato pa odšla v Trst. Od Opčin naprej je del Jakobove poti neprijetno speljan ob glavni prometnici. Ta del je dobro označen z rumenimi školjkami, pri čemer je potrebno paziti na odcep v desno. Ta zavije na manj prometne ulice in tako je do obale pri Canale Grande. Od tam do cerkve Sv. Jakoba / San Giacomo je še skoraj dva kilometra pešačenja. Cerkev je na hribčku in jo zlahka zamenjaš z bližjo San Giusto, tako da pazljivo tisti, ki boste na pot odšli prvič.

Od cerkve sva se vrnila na obalo in odšla proti glavni avtobusni postaji. Ta je skoraj na isti lokaciji kot železniška. Za povratek domov sva izbrala Flixbus, tokrat prvič. O teh avtobusih na splošno nimam dobrega mnenja zaradi izkušenj z njimi v vsakdanjem prometu, a kot potnika nisva imela pripomb. Avtobus je udoben, sedeži določeni z vozovnico, odhod točen. Flixbus ima na postaji v Trstu rezerviran peron 2, pred vstopom pa voznik preveri QR kodo na vozovnicah. Te je potrebno predhodno kupiti na netu, postopek pa je podoben rezervaciji letala. Tudi cene se precej spreminjajo glede na dan rezervacije, linijo in zasedenost busa. Meni je uspelo dobiti dve vozovnici za vsega 32€, kar je bistveno manj od cene vlaka in tudi hitreje. Prihod v Ljubljano je bil točen in s tem sva v celoti zaključila tokratno pot .

Hvala, kljub megli sva bila več kot zadovoljna

Res je, tukaj ne bi šla dol niti v bolj suhem . Težava so predvsem kvalitetni oprimki, oziroma pomanjkanje le teh.

Po smeri Fausto Schiavi

Pred leti sva prehodila Alta Via Pontebana (tukaj) in že takrat sem v bližini Konjskega špika opazil posebne modre oznake, ki so vodile navzdol v strmo grapo. Zadevo sem s časom pozabil, spet pa je priplavala na površje ob iskanju česa novega, tokrat bližje domu. Malo sem pobrskal po zemljevidih in modrim pikam z rdečimi črtami našel tudi ime.

To je smer Fausto Schiavi, speljena po naravnih prehodih čez navidez neprehoden svet vse do vrha Creta di Pricot. Smer je popolnoma brez varovanja, težavnost do dvojke, dodaten faktor pa so zaobljene skale brez dobrih stopov in oprimkom. Večkrat je potrebno preplezati nekaj metrov visoke skoke, ki so bili tokrat dodobra namočeni zaradi dežja dan prej. Ponekod so mimo naju tekli pravi potočki in nikoli nisva prav dobro vedela, kako bo čevelj prijel. Težavnejši del smeri je skoncentriran v spodnji tretjini, višje je lažje. Tam je nekaj skrotja, nekaj prehodov čez skale, vsekakor pa bolj pohodno. Tik pod vrhom je še nekaj malega težav, potem pa se Fausto Schiavi pridruži Pontebbani.

Nadaljevala sva do bližnjega Monte Cavalla in se spustila do sedla Rudnigsattel. Vreme se ni kaj dosti izboljšalo, zato sva opustila željo po nadaljevanju. Spustila sva se v dolino in se mimo umetnega jezera vračala proti izhodišču. Na primernem mestu sva zavila proti planini Winkel ( najbrž po slovensko planina Kot ) in se od tam vrnila na izhodišče.

Koordinate izhodišča ( bivša kasarna Laritti ): 46°33'08.8"N 13°16'25.8"E

Lep vikend sva izkoristila še za obisk Monte Peralbe in Monte Chiadenisa. Posebej zanimiva nama je bila zahodna pot na Papeževo goro, po kateri še nisva hodila. Ta poteka po strmem in predvsem senčnem grebenu, kar v toplem vremenu prav pride. Njen začetek je za kočo pri izviru Piave, na kar opozarja eden in edini smerokaz. Pot je v začetku zložna, kasneje pa se strmo dvigne čez razdrapan teren. Nad drevesno mejo se umiri in postane bolj vidna. Smer določajo redke markacije in možici, kar je potrebno upoštevati pri sledenje poti. Strmina je velika, a občutka izpostavljenosti ni kaj dosti. V vršnem delu je tudi nekaj težjih prehodov čez skalovje, a brez večjih problemov. Izstopila sva direktno pri križu in bila kar malo presenečena, da sva že na vrhu .

Sestopila sva po razdrapani klasiki z oznako 131, kjer so se ravno začele valiti množice. Nižje sva na sedlu Sesis Joch nadaljevala naravnost v smeri vzhodnega pobočja Monte Chiadenisa. Tam je začetek težje od dveh ferat na njegov vrh. Poleg zahtevnih prehodov se težavnost vidi tudi po jeklenicah. Večina je obnovljenih, a tako ohlapnih, da se moraš tega najprej privaditi. Tak stil je bil v preteklosti značilnost italijanskih ferat, a temu že dolgo ni tako. Tukaj so ohlapen stil ohranili, verjetno tudi zaradi selekcije med kandidati. Že ferata na drugi strani je povsem druga pesem. Po njej sva sestopila z vrha in tam so jeklenice napete kot strune. Temu primeren je tudi večji obisk s te strani.

Po zaključku feratanja je sledil še spust na izhodišče in vožnja domov. Ozko in ovinkasto cesto proti Sappadi je že krepko načel zob časa in kliče po obnovi. Vse ostale ceste so bile brez problemov, če odštejem nedeljske *voznike* z odprtimi okni, ki počasi, a zanesljivo preizkušajo živce vseh za njimi. A tako pač je na vikendaški sceni .

Koordinate izhodišča ( pred kočo Rif. Sorgenti del Piave): 46°37'13.1"N 12°42'57.9"E

Hvala . Brskava levo, brskava desno, vmes tudi kaj dobrega vdaneva .

Na Lastroniju še nisva bila, zato sva se nanj odpravila iz Sappade. So tudi bližja izhodišča, vendar sva imela v ozadju dodaten cilj. To je Alta Via 6 z začetkom pri izviru Piave ob vznožju Peralbe. Ta del poti je logistično tako neugoden, da sva se zanj odločila skupaj z obiskom Lastronija. Po eni poti bova šla gor, po AV6 dol, nekaj je tudi skupne. Ob priliki bova AV6 nadaljevala direktno iz Sappade.

Parkirala sva pri cerkvi sredi vasi. Tam je veliko parkirišče, ki je ob semanjih dnevih delno zaprto. Takoj čez cesto sva poiskala pot 141, ki naju je po opuščenem smučišču pripeljala najprej do koče Rif. Monte Ferro, nato pa čez prelom na planoto z jezeri. Do preloma je pot strma in nič kaj udobna, nato se svet položi in postane visokogorski. Pokrajina okoli jezerov Lagi d'Olbe je res lepa, tudi vzpon na Monte Lastroni je zložen in razgleden. Iz vrha sva se spustila po isti smeri skoraj do jezera, nato pa zavila desno na pot 135 v smeri sedla Passo del Mulo in se po razsuti grapi spustila do sedla Francka . Sledil je še sestop v dolino po večkrat podrti poti 136 in končni vzpon do koče Rif. Sorgenti del Piave.

Po okrepčilu sva se po isti poti vrnila do jezer Lagi d'Olbe, ker je ta edina smiselna in hkrati trasa AV6. Od jezer naprej sva zavila levo in se po 135 strmo spustila v dolino. To je hkrati tudi servisna cesta novejšega smučišča, ki je večinoma betonirana in posuta s kamnitim drobirjem. Sestop je bil zato precej neprijeten in počasen, številni kamenčki na betonski podlagi pa so zahtevali vso pozornost. V spodnjem delu se smučišče položi, tik pred Sappado naju je odrešila steza za pešce. Sledil je le še sprehod skozi vas do parkirišča pri cerkvi in vožnja na izhodišče za naslednji dan.

Koordinate izhodišča ( Sappada ): 46°33'52.0"N 12°40'46.3"E

Hvala, hvala . Res je bila izkušnja posebne sorte in morda jo bo kdo ponovil. Vsekakor priporočam.

Dan 6 - Koča Rif. 7°Alpini / Belluno AP

Čakala naju je še krajša zaključna etapa, za začetek sestop po soteski potoka Ardo. Soteska je slikovita in prav nič dolgočasna, zato nama je čas hitro minil. Nadaljevanje pa je povsem cestno. Do Belluna naju je namreč ločilo še 7 km asfalta po podeželskih cestah. Pretiranega prometa na srečo ni bilo, sva pa take hoje vajena iz drugih potovanj. Pač vzameš za dejstvo in hodiš po začrtani poti. Tako je minila še dobra urica in mesto je bilo tik pred nama. S tem je prišel tudi zaključek najine AV1 in poskrbeti je bilo treba za povratek na izhodišče. To je kar velik logistični zalogaj, ki je v celoti deloval. Čez nekaj ur sva bila že na izhodišču pri Brajniškem jezeru . Vse skupaj je potekalo takole:

1. Na AP Belluno (poleg železniške postaje) sva kupila bus vozovnici za Cortino d’Ampezzo … linija 9, prevoznik Dolomitibus. Ta linija ima prestopno postajo z imenom Tai P.le Olimpico, kjer je potrebno izstopiti.

2. Nato se na tej postaji počaka na linijo 30, tudi prevoznik Dolomitibus. Ta naju je potegnil do glavne postaje v Cortini d’Ampezzo. V veljavi je bila še vozovnica iz Belluna.

3. V Cortini prestopiva na linijo 445, prevoznik Sudtirolbus za smer Toblach. Tu vozovnici kupiva kar na avtobusu.

4. Na glavni AP v Toblachu prestopiva na bus linijo 442 za Lago di Braies. Tu v glavni sezoni velja poseben režim. Vozovnic ni mogoče kupiti na avtobusu, ampak jih je potrebno predhodno rezervirati preko interneta. Dobra volja šoferja je, ali te bo spustil na avtobus in boš uredil rezervacijo tekom vožnje, ali pa boš to opravil na postaji in počakal naslednji avtobus.

Še opozorilo … med tednom so opisani prevozi dokaj pogosti in na izhodišče sva se vrnila z minimalnim čakanjem med posameznimi linijami. Precej manj prevozov je ob sobotah, še slabše ob nedeljah, ko delavskih avtobusov ni. Na pogostost prevozov vpliva tudi sezonsko in izvensezonsko obdobje, zato je nujno predhodno načrtovanje povratka.

Še zaključek ... prehodila sva celotno AV1, a že gledava naslednjo. To pove vse o tem, kako sva doživela prehojeno pot. Odlična izkušnja .

Dan 5 - Koča Rif. Pramperet / koča Rif. 7°Alpini

Zajtrka tokrat nisva čakala, ker je bil pred nama dolg dan, poln neznank. Poti namreč nisva poznala, sestopne ferate v pogorju Monte Schiare še manj. Le to sva vedela, da želiva prehoditi celotno traso vse do Belluna, kar pomeni prečenje gorskega masiva. To je daljša, bolj naporna in marsikje precej izpostavljena varianta, neprimerna za večino pohodnikov po AV1. Ti gredo po drugi poti direktno v dolino in se nato z busom prepeljejo v Belluno. Obe varianti sta Alta Via 1.

Po jutranjem odhodu sva se ustavila le še v koči Rif. Pian de Fontana. Lepa, čista, urejena, pripeta v izravnavo nad strmo grapo. Ravno grape so značilnost teh krajev. Globoke, strme, povsem zelene. Pogorje Schiare tu močno izstopa in končno sva prilezla tudi do njega. Sonce se je nekam skrilo in spustila sva se v skrivnostni svet meglic in ferate Marmol. Krasna ferata je to, a številni prehojeni kilometri in težka nahrbtnika so zahtevali dodatno previdnost in pozornost na vsak detalj. Korak za korakom sva predelala tudi to in se počasi spustila do koče Rifugio 7°Alpini. Tam sva se posvetila še zadnjem dejanju ta dan … prenočišču. A tu sva dobila nepričakovano nagrado, sobo za posebne goste in to le za naju . Hvala oskrbniku. Sledil je osvežilni tuš pred večerjo, nekaj večernega pogovora za omizjem, nato pa lahko noč …

Dan 4 - Cappana Trieste / koča Rif. Pramperet

Pred nama je bil najbolj naporen dan, le da tega še nisva vedela. Zjutraj sva se najprej vrnila na izhodiščno točko prejšnjega dne in se podala v smeri koče Rif. Carestiato. Do tja sva hodila dolge ure, večji del po strmi in neudobni stezi. Vmes sva gledala, kje bi lahko prejšnji dan postavila šotor. Našla sva le dve manjši lokaciji in sicer prvo, ki je dobro uro hoda od začetnega križišča s smerokazi, in drugo še pol ure dlje. Eno je tudi čisto na začetku, a za naju bi bilo to bistveno prekmalu.

Od koče Carestiato je sledil spust do prelaza Passo Duran in sestop v desno po glavni cesti. Sonce je že krepko pripekalo, kar se je skupaj z vlažnim zrakom pokazalo za precej naporno kombinacijo. Za nameček je odpovedal še nebeški ventilator in nekateri predeli so bili najbolj podobni hoji nekje v tropih.

Po dolgi poti sva utrujena prišla do koče Rif. Pramperet, kjer sva na srečo brez problema dobila prostor. In ne samo to. Letos kočo vodijo štirje mladinci, vsak po svoje malo odštekan . Vse se je dogajalo na nek poseben način z veliko nenavadnostmi in na koncu s skupno večerjo vseh pohodnikov za eno mizo. Tudi jedi so bile povsem neobičajne, vsaka posebej za preste oblizat. V celoti gledano tako dobre izkušnje še nisva doživela, pa sva spala v številnih dolomitskih kočah. In da ne bo pomote … povsod je bilo OK, ampak tu je bilo nekaj več .

Dan 3 - Koča Rif. Città di Fiume / Cappana Trieste

Ta dan je bil poln lepih razgledov, nekaj novih poti in že precej znanega. Mimo Monte Pelma sva se spustila do Palafavere in kot vedno občudovala silhueto Civette. Kakšno leto nazaj sva jo prehodila podolgem in počez in za naju je bila to ena lepših izkušenj. Tokrat sva se mimo koče Coldai in bližnjega jezera podala v njeno zaledje. Parkirala sva šele v koči Rif. Tissi, kjer sva si vzela čas za počitek. Vmes sva za gušt obiskala edini vrh na celotni poti, nekaj minut oddaljen Cime di Col Rean.

Nadaljevanje poti je bilo tudi poznano in računala sva na prenočišče v koči Rif. Vazzoler. Ima 80 ležišč in ob zadnjem obisku je bila skoraj prazna. Tokrat je bil zaseden čisto vsak pograd z zimsko sobo vred. Oskrbnik nama je svetoval šotorenje v bližjem gozdu, a je bilo tudi tam že vse polno. Zato sva se odpravila naprej in sproti ocenjevala najine možnosti prenočevanja. Direktno nadaljevanje poti ni kazalo veliko obetov za šotor, zato sva raje sestopila do nižje ležeče Cappane Trieste. Tu so imeli proste postelje, zastonj tuš in dobro večerjo. Pravilna odločitev .

Dan 2 - Fanesi / koča Rif. Città di Fiume

Dan sva začela s pospravljanjem šotora ob čudovitih pogledih na zgodnje jutro. Mraz naju je hitro pregnal in kmalu sva prečila sedlo Forcella di Lago in se nato spustila vse do jezera Lago di Lagazuoi. Tam sva naštela vsaj trideset ljudi, ki so prenočevali v šotorih ali brez njih. Sledil je vzpon proti istoimenskem sedlu, nato spust v dolino mimo vrha Col dei Bos, prečkanje glavne ceste in še enkrat vzpon po nasprotnem bregu v smeri stolpov Cinque Torri. Nekaj nižje sva šla mimo koče Cinque Torri in sestopila globoko v dolino vse do ceste za Passo Giau.

Od tam sva se ure dolgo vzpenjala v nasprotni breg vse do koče Rif. Croda da Lago, ki stoji na krasni lokaciji. Tu sva naredila daljšo pavzo za zadnji zalogaj, vzpon na sedlo Forcella Ambrizzola in prečenje po nasprotni strani grebena proti koči Rif. Città di Fiume. Dan se je že krepko prevesil v zaključni del, a lepa pot z odlično podlago je bila pravo nasprotje od tiste prej. Kilometri so kar leteli in še precej pred mrakom sva bila na končni lokaciji. Malce s cmokom v grlu ker nisva nič rezervirala, a se je vse dobro izšlo . Topel tuš je spral umazanijo dneva in ohladil pregreta telesa, dobra večerja pa potešila želodčke. Neprecenljivo .