bagi - Zadnja sporočila

Za obisk te lepe poti sem tokrat moral malo bolj zgodaj vstati . Zapeljal sem se proti Gemoni, po slovensko Huminu, ter parkiral v zaselku Artegna blizu nje. Tam je parkirišče za nekaj avtomobilov in kar takoj tudi table za začetek poti. Ta poteka ob hudourniškem potoku Orvenco, ki so ga izdatno regulirali s pregradami. In ravno te so zaslužne za številne lepe slapove, ki so v tem letnem času še posebno vodnati . Pot se zaključi pri gostišču Al Tulin, povratek pa poteka po eni od označenih sestopnih variant.

Da izkoristim suh dan med številnimi deževnimi, kot tudi dolgo vožnjo se nisem prec vrnil na izhodišče. Za dodaten cilj sem izbral Mali Karman, z vzponom po levem pobočju in poti 715, sestopal pa sem po desnem grebenu po poti 714. Sledil je še obisk nižjega grebena z vrhovoma Monte Campeon in Monte Faeit na čelu in se po drugi strani vrnil na izhodišče v Artegni. Več v fotozgodbi …

Koordinate izhodišča (Artegna) : 46.248153, 13.158545

Lokalni hribčki v bližini mojega doma so v zadnjih letih dobili nenavadne table, ki so pritegnile mojo pozornost. Na vsaki je QR koda, ki te popelje na internetno stran Merjaščeve poti (link). V ozadju tega projekta je Osnovna šola Sostro, ki je ob pomoči PZS trasirala pot in označila vrhove. In ravno pri teh oznakah Merjaščeva pot močno izstopa od podobnih. Prav vsi vrhovi so označeni z lepimi, namenskimi tablami. Kar 33 jih je, njihov izbor pa daleč od običajnega. Pri nekaterih sem se kar precej čudil, po katerem ključu so jih izbrali .

Vse skupaj poteka v sredogorju med 400 m in 800 m, vezne točke pa so nekako podružnice OŠ Sostro. Originalen zemljevid poti se nahaja na isti internetni strani, kot tudi podroben opis (link). Ta mi je v nekaj primerih kar prav prišel, ker na omenjeni povezavi ni GPS sledi, niti je nisem zasledil kje drugje. Ni mi preostalo drugega, kot da grem in se prepustim poti ...

Sledenje mi načeloma ni delalo težav. Unikatne črno/rumene markacije so skoraj povsod in dovolj pogoste, le videti jih je treba. So vseh oblik, od krogov, do črt in puščic. Nad videnem sem bil vsekakor pozitivno presenečen . Ni pa vse tako, kot bi moralo biti. Markacije se nekje ne držijo trase na zemljevidu in opisa na Merjaščevi strani, spet drugje jih začudi ni. Kar nekaj časa sem porabil za odkrivanje pravilnega nadaljevanja, tudi kakšen dodaten kilometer se je nabral. Te orientacijske zanke bom predstavil pri foto-zgodbah po posameznih dnevih.

Celotna dolžina poti je 76 km s 3500 m višincev, merjeno z Garminom od Osnovne šole Sostro do zadnjega vrha Kržareja. Vsi raziskovalni kiksi so že odšteti . Hodil sem tri dni, predvsem zaradi logistike prevoza. V povprečju se je nabralo dobrih 25 km na dan, kar je v teh kratkih zimskih dneh čisto dovolj. Najkrajši je bil prvi z 21 km, najdaljši pa zadnji dan z 29 km.

Še tole, od kod ime Merjaščeva pot? Kdor jo bo prehodil mu bo hitro jasno. Tu so doma listnati gozdovi in v njih so merjasci domačini. Veliko je razritega, nekaj je bilo tudi povsem svežega, srečal pa nisem nobenega .

Dobrač po trasi bivšega smučišča z izhodiščem Heiligengeist, oziroma Sveti duh - višina cca. 900 m

Snega ni vse do višine 1500 m, toliko da ne pasejo krav . Od tam naprej pa je kompaktna snežna podlaga vse do vrha, ki je v zgodnjih jutranjih urah še krepko pomrznjena. Kasneje sonce pač naredi svoje. Vršna gaz na Dobrač je bila tokrat precej ozka in poledenela.

Ne Geppo, tale prispevek je iz 2023 . Sem pa ravno odpovedal letalske karte za letošnjo Španijo, ker Matejina kolena še zdaleč niso pripravljena za take poti. Morda drugo leto ...

Valerija, seveda me lahko pokličeš . Kar se tiče čevljev vzami to kar ti ustreza. Glede moče je tam veliko jutranje rose in dnevnih neviht. Morda je Junija drugače, a Atlantik ima svoje zakonitosti. Je pa Camino dos Faros ena od najlepših poti, kar sem jih prehodil v Španiji in teh ni malo.

Zdravo

Pot 403 poteka večinoma po grebenskih poteh z nekaj alternativnimi obvoznicami. Pot je bila v osnovi namenjena vojski in je temu primerno tudi speljana. Marsikje gre direktno čez vrhove, večino pa jih obiščeš po želji. Midva sva čeladi sicer imela s sabo, a prav posebne potrebe po uporabi ni bilo.

Hvala vsem . Ta delček poti od mostu naprej ni čisto za vsakogar, je pa zato bližnja Puanina tour brez takih težav in primerna tudi za ta letni čas (klik).
In Turbo prav imaš. Poleti se tu da marsikaj povezati, tokrat je bilo več prilagajanja.

Alessio je dal idejo, ki je takoj padla na plodna tla . Nekaj novega in za povrh tako blizu pač ni smelo spolzeti pod radarjem. Nekaj domače naloge mi je dalo okvirne podatke o poti, zgornji prispevek nekaj uporabnih podatkov o prehodnosti, ostalo pa se bo videlo na licu mesta.

Prvotni plan je bil vojaška cesta 503 iz Naborjeta do kraja Ciurciule, nato pa povratek po poteh 504 in 502 na izhodišče z obiskom Monte Cocca vred. A načrtovan povratek se je zaradi snežnih razmer obrnil v drugo smer na nasprotno pobočje proti sedlu Collarice in planini Priu. Tudi tu poteka pot 504, kot tudi njeni izpeljanki 504A in 504B, ki so me vse skupaj v nekaj urah ravno tako dostavile v dolino. Čisto drugje seveda, zato pa toliko bolj varno.

Še nekaj informacij o poti 503. Do čisto novega nepalskega mostu je pot brez posebnosti. Stara vojaška povezava je atraktivna in poteka v lepem okolju. Most preči podor, ki je bil pred njegovo postavitvijo neprehoden. Celotna zemljina je en sam peščenjak, ki ga je krepko odrla voda, s tem pa odnesla tudi cesto. Podor je res obširen, saj je most visoko nad grapo, njegov razpon pa je čez 50 m.

Nadaljevanje ni tako enostavno. Najbolj nevarna točka je v naslednjem večjem podoru, ki ima začetek tik ob betonskem zidu in še čez (fotka 28). Prečenje poteka nad zidom, a ne priporočam nižje ležeče in bolje uhojene steze. Ta pripelje do luknje, kjer je podor že segel na notranjo stran škarpe. Nekdo je čez ta del sicer položil dve manjši smrečici, a v primeru zdrsa ne bi bili v pomoč. Mene je uhojena steza zavedla in sem prečil točno ta del, a je bil občutek zaradi ozkega prehoda neprijeten, pa še kamenje je sumljivo odletavalo pod mano. Kot sem videl nekaj trenutkov kasneje je boljša izbira drobna stezica nadstropje višje (fotka 29). Še vedno težavno, a precej bolj varno.

Po tem prečenju pravih težav ni več. Podorov je še veliko, a se jim da v celoti izogniti. Da je bila to nekoč prevozna cesta je vidno po številnih kanalih za odvodnjavanje. Prevozna ne bo nikoli več, bo pa zagotovo nekoč urejena za pohodnike. Nepalski most je znanilec teh sprememb.

Več sledi v foto-zgodbi. Stanje se nanaša na Marec 2025.

Koordinate izhodišča (Naborjet) : 46.5067769N, 13.4400303E

Slovenska obala je kratka, zato mi je že ob prejšnjem obisku zmanjkalo poti ob njej . Ni mi preostalo drugega, kot da se podam bolj v notranjost Primorja. Morje se od tu gleda bolj od daleč, a zanimivosti se kot vedno z lahkoto najdejo. Nekaj časa sem hodil ob meji s Hrvaško, nato zavil proti Koštaboni, nadaljeval v smeri Padne in Kortem in se čez Sv. Onorfij spustil nazaj proti izhodišču. Več pa kot vedno v foto-zgodbi ...

Koordinate izhodišča (blizu Dragonje): 45.4605603N, 13.6576572E

Oglasil se mi je projektni vodja Merjaščeve poti, znan planinski vodnik in publicist, ki je hkrati zaposlen v Osnovni šoli Sostro. Ta šola je idejo tudi pripeljala v življenje. Pojasnil mi je nekatere zadeve, na katere sem imel pripombe v predhodnih objavah. To osvetli marsikatero ozadje, zato dobesedno citiram njegov zapis :

*************************
Opomba :

PZS ni imela s tem nič. Finančno sta nas poleg naše šole podprla le MOL in Planinsko društvo Ljubljana Matica, slednja tudi z enim markacistom na terenu. Največ dela pa so opravili seveda naši učenci in nekaj učiteljev naše šole.

In še pojasnila :

- Res nam nekaj lastnikov ni dalo soglasja za pot oz. so se kasneje premislili.
- Pot na Grmado je bila prvotno speljana po drugi strani vrha, kjer je lep travnik in ena vikend hišica, a je lastnik to prepovedal. Enako pri Gabrkah - ko smo tam na vrhu postavili prvotno tablo še ni bilo hiše...
- Pot bo dolini Besnice in pod Vodicami (in tudi drugod, kjer je potrebno) bomo dokončno uredili letos aprila ali maja.
- Potem bomo pa tudi opise na spletni strani dopolnili in to upoštevali tudi pri ponatisu knjižic.

*************************

Sedaj pa še moje mnenje … pot očitno živi in ni le muha enodnevnica, kar me zelo veseli. Marsikje žal opažam drugačno zgodbo. Merjaščeva pot je delo zanesenjakov in pridnih otroških rok. Speljana je po znanih in neznanih poteh, ni naporna, ima izjemno lepo označene vrhove in unikatne markacije. Manjkajoče ali dvomljive oznake bodo dopolnjene, na voljo je tudi GPS sled. Pot si vsekakor zasluži čim več obiska in jo toplo priporočam .

@Kafetarca, poglej na zasebna sporočila

@Kafetarca ... prevoz je bil izveden v družinskem krogu z avtomobilom. Kaj dosti prevažanja niti ni bilo, saj so cestne točke dokaj blizu ena drugi. Peš po Merjaščevi so precej dlje . Srečal sem tudi nekaj avtobusov, a dvomim da je njihov vozni red prilagojen pohodniku. Običajno so to delavski in šolski, potem pa cel dan nič.

Dan 3

Prišel je še tretji, zadnji dan mojega raziskovanja Merjaščeve poti. Obiskal sem že 21 vrhov, manjkalo mi je še 12 njih. Ker sem prejšnji dan predčasno zaključil, je bila ta dan pred mano najdaljša kilometraža. Zato sem štartal s prvo svetlobo in v prav nemarnem mrazu, a me je začetna strmina hitro segrela . V jutranjem mraku je bil prvi na vrsti Grmadnik in šele tu so me pozdravili prvi sončni žarki. Nadaljevanje je bilo brezskrbno in za kmetijo Tomaž sem zavil desno v dolino proti Besnici. Ta točka pri kmetiji se je kasneje izkazala za zanimivo odkritje, a o tem kasneje. Sestop v dolino je potekal v senci in po asfaltu, Merjaščeve oznake pa so se pojavljale vsake toliko časa. Bolj kot sem bil v dolini, bolj sem imel občutek da lezem v hladilno skrinjo .

Tudi dolinski sprehod je potekal po asfaltu, vse do podružnične šole v Besnici. Kmalu za njo me opis poti nedvoumno popelje levo in v breg nad šolo. Vse se je ujemalo z opisom, ampak nikjer nobene rumeno-črne oznake ??? Nula, zero, nada . In tako je bilo vse do zaselka Vnanjarji in še naprej. Kaj je narobe, kje sem zgrešil ? Nisem, hodil sem točno po opisu, tudi sled sem doma preveril glede na originalni zemljevid. Vse se ujema. Težko verjeti, a na tem delu poti enostavno ni Merjaščevih oznak.

Se pa oznake začuda spet pojavijo tam, kjer pride prej omenjena krajša alternativna pot od kmetije Tomaž. Očitno so označili ta del in sestop v dolino, za vzpon pa je zmanjkalo barve . Kakorkoli že, po opisu se prav lepo pride, pot vzpona pa je dobro vidna in lahko prehodna. Nadaljevanje je šlo kot po maslu. Nobenih težav z oznakami, kraji so bolj obljudeni, pot razgledna. Hitro sem bil na Prežganjskem vrhu pri cerkvi Sv. Marjete. Tu v opisu manjka lokacija table za vrh in tudi v resnici nisem vedel kje točno jo iskati. Bolj po naključju sem jo zagledal ob desnem robu cerkve pod vejami ciprese.

Sledilo je še nekaj nezahtevnih hribčkov, ure so letele in bližal sem se zaključnem delu poti. Ostala sta mi le še Stmica in Kržareja. In ravno pri Strmici se mi je rahlo zataknilo. To je stranski vrh, ki ima načeloma označen odcep. A ker je vidna samo klasična oznaka, sem jo razumel kot oznako za smer proti zaselku Mali vrh. Običajno je bila na takih slepih krakih dvosmerna puščica, ki ne dopušča pomote. Kakorkoli že, popravni izpit sem opravil in nadaljeval proti cilju. Pred mano je bil le še foto-finiš po asfaltu čez vas Mali vrh in vzpon na končni vrh Kržareja. Za nagrado je ta del tudi najbolj razgleden na celotni poti in v večernem soncu tudi najlepši. Krasen zaključek . Več v foto-zgodbi tretjega dne ...

Še nekaj malega o poti ...

Marsikaj sem že prehodil, a to je bilo zame spet nekaj novega. V treh dneh sem obiskal vseh 33 vrhov, tudi tiste malo bolj vprašljive. Pot je lepa, kakšnega posebnega lomastenja ni, vrhovi so odlično označeni. Če bi Merjaščevo pot ponavljal, bi to storil v prvem pomladnem zelenju ali v barviti jeseni. Za hojo po markacijah priporočam smer od OŠ Sostro, ker so v to smer bolj vidne. Pri uporabi GPS sledi to niti ni pomembno, je pa ta na voljo pri meni. Sled je seveda očiščena vseh presenečenj, ki sem jih bil deležen .

Opisana pot, kot tudi reference na uradni strani (zemljevid in opis) se nanašajo na Februar 2025.

Dan 2

Tokrat sem štartal bolj zgodaj v pričakovanju največje kilometraže od vseh treh dni. A ne gre vedno po načrtih, računico mi je prekrižalo nekaj težav s potjo. A o tem kasneje. Kar se tiče nadaljevanja od osnovne šole Lipoglav naprej je vse lepo opisano v vodniku. Ta pride prav predvsem tam, kjer bi bila dobrodošla kakšna dodatna markacija. A marsikje po naseljih pač ne moreš barvati oznak vsevprek, domačini poti ne poznajo ali pa ni nikjer nikogar . Kakorkoli že, kakšnih posebnih problemov vse do vrha Vodic nisem imel.

Tu pa se je začelo, glavni vprašaj tega dne. Pri spustu z Vodic in po priklopu na spodnjo prečno cesto je bilo brezskrbne hoje konec. Tudi poti je bilo namreč konec in sicer pri podrtem drevesu (fotka 18). Tik pred njem je na drevesu Merjaščeva oznaka, a nadaljevanja ni, ne levo, ne desno. Preverjeno. Smiselna bi bila le pot v desno, a se tam hitro zaključi v goščavi. Ni mi preostalo nič drugega, kot da vklopim doma narejeno GPS sled. Vrniti sem se moral dobrih sto metrov, kjer mi je sled kazala pot navzdol.

A glej ga zlomka, točno tu sem našel slabo vidno Merjaščevo oznako za isto smer navzdol. Torej sta tu dve markirane smeri, ena naravnost, ki je slepa ulica, druga navzdol in je pravilna. Malce nerazumljivo, a popolnoma ista vaja se je ponovila nižje pri skladovnicah drv. Tudi tu sta dva kraka poti. Leva navzgor je kljub oznakam napačna (fotka 21), po bregu navzdol pravilna. Tudi ta ima oznako, a je vidna šele tik pred zdajci, jih je pa zato v nadaljevanju dovolj. Zakaj dva slepa kraka ne vem, upam pa, da bodo te kikse odgovorni odpravili. Nekaj sive barve vse reši, tako kot na Marenčku prejšnji dan . Najbolj zanesljiva pa je vsekakor GPS sled.

Sledilo je nekaj enostavnih vrhov in tako je šlo vse do razgledne Telčnice. Hoja je tu pravi užitek, razgledi obširni. Spust z vrha v dolino Besnice poteka večinoma po asfaltni cesti, vmes pa se dotakneš zaselka Ravno brdo. Tu sem bil glede na opis rahlo v dvomih kam zaviti, oznak na ključnem mestu pa tudi nisem videl. A nadaljeval sem po cesti v dolino in se na nasprotnem bregu dvignil skoraj do kmetije Hribar. Prav do nje nisem šel, ampak sem tik pred njo zavil levo na prečno pot.

To je bilo tudi vse, kar je bilo nepredvidenega drugi dan hoje. Nadaljevanja je bilo še kar precej, a je bilo tekoče. Pred mano je bilo še sedem vrhov in ura je tekla kot za stavo. Moja želja po zaključku v Besnici se je zaradi izgube časa in kratkega dneva vedno bolj odmikala. Zato sem izpregel na prehodu glavne ceste ob potoku Besnica in prestavil strm vzpon za na naslednji dan. Več v foto-zgodbi drugega dne ...

Dan 1

Zgodaj zjutraj si organiziram prevoz do OŠ Sostro, kjer je uradni začetek Merjaščeve poti. Da bo tam neka info tabla sem pričakoval, nisem pa vedel kakšne bodo oznake v nadaljevanju. Za vsak slučaj sem na računalniku dan prej potegnil skoraj identično sled na digitalnem zemljevidu. Ziher je ziher .

A težav ni bilo. Pot je odlično markirana in sem brez težav prehodil Dobrunjski in Zadvorski hrib, malo pa se je zataknilo na brezpotnem Marenčku blizu Sadinje vasi. Opis na Merjascu je točen, so pa markacije na gozdni poti v smeri vrha prebarvane s sivo barvo. Ker nisem vedel ali je pot morda po novem speljana kje drugje, sem zaman raziskal še dva odcepa.

Očitno je ponosni lastnik gozda prebarval markacije, da mu horde pohodnikov ne bi uničile strmine. Ali pa se morda boji tistih nekaj, ki letno prehodijo to pot. Moje špekulacije sicer, a nekaj sto metrov naprej se je na prebarvani markaciji pojavila povsem nova (fotka 25). Smer je torej prava, pot je povsem skladna z opisom. Tudi pri sestopu z Marenčka je potrebno biti pazljiv. Vrh prehodimo le dobrih deset metrov naprej, nato pa zavijemo levo navzdol. Tu se pojavijo markacije za sestop in nadaljevanje.

Marenček je bil tudi glavna težava prvega dne. Preostala pot poteka čez štiri dodatne vrhove vse do podružnice OŠ v Malem Lipoglavu, a nikjer nisem potreboval ne opisa, ne digitalnega zemljevida. Markacije so bile povsem dovolj. Več v foto-zgodbi prvega dne ...

Ostal mi je še en del slovenske obale, ki me je v začetku leta hitro poklical na obisk . Tokratna krožna pot je potekala v smeri Dekani - Tinjan - Plavlje - Hrvatini - rt Sv. Jerneja ter obalni povratek skozi Ankaran - terminali Luke Koper - Bertoki - izhodišče. Nabralo se je kar precej kilometrov, višincev pa obmorski pokrajini primerno. Pot je bila tokrat bolj razgibana, z veliko več gozdne in makadamske podlage kot prejšnjič. Poleg tega sem srečal veliko tematskih poti, ki jih je v teh krajih kar precej. Več sledi v fotozgodbi …

Koordinate izhodišča (Dekani): 45.5502544N, 13.8107392E

Struška je vedno hvaležen cilj . Je odličen razglednik, lahko dostopna poleti in pozimi. Tokrat kaj dosti snega ni bilo, je pa dostop še vedno povsem zimski. Ponekod je površina poledenela, drugje na debelo zapihan sneg. Vzpenjal sem se v okviru letne poti direktno od koče, pri tem pa vseskozi uporabljal krplje. Tokrat je bila to odlična izbira, se pa razmere pozimi lahko hitro spremenijo.

Ravno tako je s prevoznostjo ceste do sedla Križovec. Precej je kopnega, marsikje pa je na cestišču zbit, deloma poledenel sneg. Izkušeni vozniki ne bi smeli imeti večjih težav, manj izkušeni bodo imeli precej več dela. Kam se kdo uvršča, pa naj se odloči vsak sam .

Še zadnjič letos me je je zaneslo na slovensko obalo, kaj drugega, kot raziskovati nove kraje . Peš seveda, saj z avtomobilom niti približno ne vidiš toliko stvari. Tokrat je krožna pot potekala v smeri Belvedere - Gažon - Šmarje - Bošomarin - Koper - Izola - izhodišče. Tudi tokrat se je nabralo precej kilometrov, a manj višincev kot prejšnjič. Asfalta in tlakovanih poti je precej več, makadama bolj za vzorec. Tega sem vajen, zato tu ni bilo nobenega problema. Morda je bil še najbolj moteč hrup avtomobilov na obrobju Kopra, a tudi to je bilo kmalu za mano. Središča Kopra in Izole sta novoletno okrašena, drugje je vse kot običajno. Več v fotozgodbi …