Lothar - Zadnja sporočila

To je bil bolj naključen kot pa planiran izlet, saj sem sprva mislil samo do Skute in nazaj, vendar me je krasno vreme in počutje pripravilo, da sem opravil to dokaj dolgo in dokaj zahtevno pot.


Izlet se je začel v Logarski v Petek (27.8.) nekaj čez 6. uro zjutraj. Že v Turskem žlebu, sem se odločil moj pohod na Skuto podaljšati z obiskom Turske gore. Ker me je sonce prijetno toplo grelo, sem na vrhu ostal več kot 1. uro, tako da sem se na Skuto odpravil šele okoli 10. in prispel malo pred 11. Tu je bilo že veliko ljudi, zato sem si malo pod vrhom poiskal miren kraj za mojo meditacijo , kateri sem, skupaj s slikanjem in opazovanjem, namenil okoli 2. uri in pol.

Ko je prišel čas za odhod, sem si namesto iste poti nazaj izbral tisto, ki pelje mimo bivaka do Cojzove koče. Na razpotju med potjo do bivaka in potjo na Dolgi hrbet, sem se po kratkem razmisleku odločil za slednjo, ker me je sumljivo vabila.

Med hojo sem tudi srečal dva kozoroga (enega starejšega), katera sta si ravno kopala "posteljico" za počitek in prežvekovanje.

Na vrh Dolgega hrbta prispem okoli 15. ure. Po polurnem postanku sem se počasi odpravil dol in ko se mi je ponudila zadnja možnost za sestop mimo bivaka, sem se raje odločil za Češko kočo, ker sem si zelo močno želel videti sončni zahod.

Zaradi polurne (ali več) ohladitve pri prijetnem potočku, sem na Češko prispel šele nekaj pred 18. Čeprav sem vedel, da me bo dobila noč še predem pridem do Male Rinke (najbolj zaradi slikanja sončnega zahoda ), sem se po kratkem postanku na Češki odločil še isti dan priti nazaj do Logarske. Ta odločitev je bila (seveda) prava, saj sem doživel spektakularen sončni zahod. Zaradi lune je bila tudi noč po zahodu zelo zanimiva (in ne preveč temna ).

V glavnem, na Mali Rinki sem bil nekaj čez 21. Sestop mi je zelo otežil veter, ki me je na čase kar premaknil (če nebi imel palic...). Res sem bil vesel, ko sem prispel do Turskega žleba, saj je tu veter ponehal in bilo je prijetno toplo.

Zaradi ležanja pod luno blizu Okrešlja, sem do avtomobila prišel šele okoli 2. ure naslednji dan.


Skratka, izredna pot - toplo priporočam vsem dobro pripravljenim.

OPOMBA: Čeprav sem za to pot porabil 20 ur, se jo da opraviti v precej krajšem času, če le nimate toliko postojank kakor jaz

Še par slikic:

Jaz ponavadi prespim brez šotora (vendar le poleti). Imam samo spalko in pod njo termo blazino. Samo poiščem si brezvetrni kraj in to je to. Zelo zgodaj zjutraj pa aufstehn in lovit sončne vzhode.

Živali pa so, ja. Še posebno pod Bovškem Gamsovecu so celo noč okoli mene hodili razni kozorogi in gamsi.

@bojann: Plenilcev je praviloma vedno manj kot plena. Še posebno miši so znane po tem, da se hitro razmnožujejo (precej hitreje od kač in ostalih plenilcev). Če se ne bi, jih že dolgo ne bi bilo več med nami, saj se z njo hrani veliko število plenilcev (ptice ujede, kače, lisice, mačke...) Drugače je pa tako, kot pravi lynx: Plenilci gredo za plenom. Tam kjer so miši bodo tudi kače.

Ali se kače ne hranijo tudi z miškami? Potem je logično, da je tudi kač več.

Kolesarji me ne in me nikoli niso motili. Motijo me pa razni "pobalini", ki se po gozdnih gorskih poteh (predvsem govorim tu o Karavankah in Pohorju, kjer je teren najbolj primeren za te adrenalinske zasvojence) peljejo z motokros motorjem. Adijo mir, sveži zrak in opazovanje živali. Pa nekateri se še radi peljejo izven utrjenih poti... da ne govorim.

Jaz grem tudi večkrat čez LT, ampak v obratni smeri. Gor iz Begunj po markirani na vrh in nazaj čez trato. Tura za kakršnokoli vreme in vsak letni čas (pozimi priporočljive mini dereze, če je malo snega ).

@o_O: Pa je res podlasca. Ne vem zakaj sem gledal samo za kunami.

Bom popravil. Hvala!

V sredo sem šel po Hanzovi na MM in nato po grebenu naprej do Roba Velike Dnine. Prvoten plan je bil, da bi šel po celotnem grebenu do Šit, ampak ker se je tam cel dan zadrževala megla, sem se odločil popestriti turo na drugačen način in sicer tako, da sem namesto po markirani poti, ki se nahaja pod Veliko Dnino, nazaj šel kar po stezi, ki se nahaja direktno pod grebenom mogočnih Mojstrovk. Najboljše na tej poti je, da je sploh ni, oz. je zelo težko opazna. Na vsake toliko časa se najde kakšen možic... to je pa tudi vse. Skal je ogromno, od velikanskih do najmanjših. Nekaj je tudi plezanja, ampak nič posebno zahtevnega. "Pot" je divja in popolnoma odrezana od sveta. Živali je ogromno (predvsem gamsov, čeprav se najdejo tudi svizci, krokarji, kune in ostalo), ljudi pa nič. Hoja po raznih meliščih in skalnatih predelih je dokaj naporna, ampak mislim, da se več kot splača.

Sem se bom še vrnil.

Meni je vse vedno manj logično.

Drugače pa, odlična tura in super vreme. Če je malo oblačkov in nekaj megle je še toliko bolj zanimivo.

Kamorkoli malo višje bo šlo. Viševnik je dobra izbira (samo verjetno se ne bo dalo videti čisto prve sončne žarke, saj trenutno sonce vzhaja za gorami... najboljši vzhodi so na Viševniku pozimi). Tudi kakšni Karavanški vrhovi (Begunjščica, Vrtača, Stol...) so primerni za opazovanje lune ter sončnega vzhoda. Če ti sneg ne povzroča težav, greš pa lahko tudi na kakšno višjo (recimo kakšen Mangart, saj se lahko z avtom pripelješ dosti visoko). Samo, če bo vreme. Dežja verjetno ne bo.. možno pa je, da bo oblačno.

Prisojnik meni zveni lepše, zato uporabljam to ime. Drugače je pa tudi meni všeč tole: "Nama se še vedno zdi najbolj prisrčna domislica od Marijane in Marka, da se vzpenjamo na Prisank s severa, na Prisojnik pa z juga." Tako smo vsi zadovoljni.

Aja, pa čestitke Ajdi in Žanu. Tudi jaz bi bil vesel, če bi v gore lahko začel zahajati že bolj zgodaj. Ampak nikoli ni prepozno.

Vrtača je lepotica, ja. Še posebno pozimi, ko je v celoti oblita v sneg. Letos je bilo to Decembra, takoj po sneženju. Zime pa seveda še zdaleč ni konec (ali se je sploh že začela? ), tako da najlepše še pride.

@Volk: Mislim, da sem od daleč videl tvojo svetilko, ko sem počasi sestopal do Cojzove. Res je bil lep večer. Se mi kar nikamor ni mudilo, čeprav je bila tema zelo blizu. Še celo čakal sem več kot eno uro na sončni zahod.

Jaz grem v gore predvsem zato, da sem v naravi. V koče se spravim malokdaj. Na Roblek pa tudi ne hodim po normalni poti ampak kar direktno čez gozd. Kadar je pa le mogoče, grem pa raje od Tinčkove koče, saj je tam pot veliko bolj prijetna in manj podobna planinski avtocesti.

Drugače pa, @tista: Ali ni ravno tisti, ki nese polen gor rekreativec? Saj z nošenjem vendar porabiš več kalorij, kot pa če nimaš nič. Drugače pa tudi jaz rad pobiram smeti za raznimi pujski. Polena pa zaenkrat gor res še nisem nesel (razen enkrat, ko sem bil še majhen :p), saj je bilo tudi priložnosti bolj malo. Če me to spremeni v rekreativca brez planinske duše, potem naj pa me. Jaz najbolje v sebi vem kdo sem.

Bo pa verjetno tudi za polena na Roblek enkrat prišel čas. Za nov let bom šel verjetno spet na vrh Begunjšce, če bo vreme. Takrat se ponavadi tudi malo ustavim v koči, tako da bi bil to idealni čas. Ampak vse je odvisno od razmer... lansko leto so bile tako idealne, da sem šel gor kar čez Kalvarijo (drugače pozimi plazoviti predel), tako da s poleni ni bilo nič.

Kaj, je sedaj vsak, ki se odloči iti na Roblek dolžan gor tovorit les? Pa sej to ni res, no. Dandanes je pa res karkoli narediš (četudi ne narediš nič) lahko nekemu narobe. Nosi naj pač tisti, ki mu to paše. Kolikor vem je takih dovolj, saj jim lesa še ni zmanjkalo. Pritožujte se potem, ko noben ne bo več hotel nositi. To se pa seveda ne bo zgodilo.

Super! Vidim, da nisem edini, ki rad čaka na sončne zahode (in včasih tudi vzhode, če nisem preveč len )