Pozdravljeni!
Dobro se mi zdi,da je puma načela to temo.V hribe hodim že približno četrt stoletja in strahu pred višino oz. izpostavljenostjo se še nisem znebila in kot izgleda bo tudi ostal.Prehodila sem kar nekaj poti ,ki so v različnih vodnikih opisane kot delno zahtevne do zahtevne. Ne upam pa se podati na poti,ki so odsvetovane vrtoglavim.Tako bodo nekatere poti kljub veliki želji ostale zame nedosegljive.Vsaka malo bolj zahtevna pot im vzbuja strahospoštovanje in svojih zmožnosti nikoli ne precenjujem.Saj bi se morda poizkusila tudi na kakšni bolj zahtevni zavarovani poti pa se premislim predvsem zato ,ker se bojim ,da bom bila v napoto ostalim veliko bolj izkušenim planincem.Da me boste lažje razumeli vam opišem situacijo ,ki se mi je zgodila pred kratkim:Po vzponu na priljubljen vrh po poti ,ki je na tem portalu označena kot zahtevna je sledil sestop po isti poti.Pri hoji nisem nikoli frfrasta in vedno grem previdno .Mislim ,da tudi ne spadam med največje počasneže ,saj vse poti opravim v času ,ki so navedeni v vodnikih ali na smerokazih.Na poti je bilo kar nekaj ljudi in tistim ,ki so bili zelo hitri sem rekla naj gredo mimo meni dalje.Pa me skoraj v teku dohiti možakar.Ko vidim kako se mu mudi se mu takoj odmaknem ,da ja ne bo nervozno stopical za mano.On pa me nahruli na kako neprimernem mestu se mu odmikam(s potke sem stopila višje na skalo in tudi zajlo je imel čisto prosto).Prepričana sem ,da če se mu nebi takoj odmaknila bi me pa nazijal češ,da oviram njegov sestop ker tako mečkam.
Torej:poleg vrtoglavice je na težjih poteh prisoten še strah pred veliko bolj izkušenimi ,ki nimajo potrpljenja do nas manj izkušenih. Sem pa tudi že slišala nesramne opazke do tistih,ki niso med najbolj veščimi(le kam rine,naj bo raje doma,...itd).
Da ne bo pomote:nikakor ne mečem tu vseh izkušenih v en koš.Ampak taki primeri mi vzamejo kar nekaj korajže.
Zanima me še vaše mnenje o tej temi.