Včeraj na obisku pri gospodu Nabojsu. Sprejem je bil topel, ali bolje rečeno vroč. Zjutraj sem v Zajzeri čakal na konec nevihte in se na pot podal šele, ko se je prikazalo sonce, kar sem kasneje seveda obžaloval, saj sta vlaga in vročina, žabniško krnico spremenila v savno.
Vzpon mimo Pelarinija in po »cresta est«. Čudovita, nezavarovana in mestoma zelo zahtevna pot. Redkim markacijam je težko slediti. Sam sem večkrat zašel s poti, a sledenje grebenu in logičnim prehodom, me je spet privedla do markacij.
Na vrhu osvežujoč veter in lepi razgledi na cel ambient zahodnih Julijcev. Ker sem bil prikrajšan za jutranje poglede na okoliške gore, sem počakal večerno zarjo, katere žar spremeni obličja gora v balzam za dušo.
Ta dan sem bil edini »povzpetnik« na to lepo goro. Dve kavki na vrhu, trop gamsov, trije ruševci in skupinica treh »servus« gospodov pri koči. Sicer pa mir, mir,….mir in samota, še tišina je umolknila, tudi letala peljejo vsa čez vzhodne Julijce in doživetje gora je popolno.