Za soboto je bil v planu Razor. Vremenska napoved ni bila kaj prida, še slabše je bilo vreme v resnici, saj je celo pot od Nove Gorice do Bovca rosilo ali deževalo. Začel sem že razmišljati o rezervni varianti. Potem pa pri Bovcu dež čudežno preneha in cesta do Zadnjice je bila praktično suha. Na začetku oblačno, vendar je sivina v modrikastem odtenku nad menoj veliko obetala. Takoj pod spodnjim jezerom se prebijem nad oblačni pokrov in ugledam sinje modro nebo, ki smo ga Primorci zadnje dni lahko samo sanjali. Praktično brezvetrje, vročina pa skoraj kot poleti. Na vrhu Razorja je ob rahlem vetru kazalo 15C (senzor v senci). Pot brez posebnosti, sneg je povsem pobralo. Smo pa sneg vsi obiskovalci pričakovali, vsaj po cepinih na nahrbtnikih sodeč. Ob treh gamsih sem srečal samo tri ljudi, nepričakovano malo glede na razmere. Te so bile res fantastične, razgledi fenomenalni, le Primorska se je skrivala pod smetano oblakov. Skratka bil je dan kot le redko kateri v letu in res bi ga bilo škoda zamuditi. Tako nepričakovan lep glede na napoved, da sem sončna očala pustil v avtu, zimsko opremo pa imel s seboj…. Še dve besedi o novem odseku poti: kratko in zahtevno. Bolj kot to pa bi rad izpostavil, da je takoj nad izhodom iz ferate naloženega ogromno kamenja, ki se že ob najmanjši nepazljivosti sproži. Sedaj ko Razor bolj kot ne sameva, je tveganje, da dobiš kaj na glavo majhno, na višku sezone pa…