Večer pred turo želim ugotoviti, kako se pride preko Mlinarice na Razor ali Planjo. Vse kar najdem je za ženske neuporabno. "Parkiram na ovinku in grem na planino..." A je to opis?!
Na koncu se izbor zoži na dve poti; eno z začetkom pri cestarski bajti nekje na višini 1000 m na Vršiški cesti in na 29. ovinek iste ceste. Celo info gsm uporabim. In se že v istem trenutku odločim, da tokrat pa naredim opis. Zares in kot se spodobi, da tud vsak blond moški najde.
Info gsm mi prvo pot odsvetuje zaradi podrtih grap. Torej, danes (ups je že včeraj) parkiram na 29. ovinku Vršiške ceste. Gledano proti Trenti je na desni stani ceste majhno parkirišče, za dva ali tri avtomobile (odvisno kdo parkira
). Stopimo na levo stran ovinka in pri tablici 29. pokukamo čez rob ceste v gozd. Edina luknja, pravzaprav, kamor so lahko skrili začetek poti. Takoj je jasno, da je prav: jeklenica, deske čez grapo. In po par metrih poti nekaj metrov pred menoj obstoji srnica. Kar nekaj trenutkov se gledava - dve rjavooki, niti preveč prestrašena ni. Potem le odskaklja navzdol, jaz pa takoj dobre volje naprej. Pot je lepo sledljiva, uhojena, vije se po gozdu v ponekod strmih okljukih navzgor. In ko mi že odleže, da se očitno tu res ni mogoče zgubiti, saj je pot ena in edina, stopim iz gozda na opuščeno Kranjsko planino. Takoj na izhodu rdeča pika. Glej glej, nekdo bo pomagal! Pot postane manj vidna, usmeri se takoj na desno po spodnjem robu planine.Pojavi pa se tudi še kakšna druga možnost. Po nekaj korakih pridem do korita. Check point, pravilno. Takoj za koritom levo navzgor, še zmeraj ob robu planine, tokrat desnem. Pot postaja vedno manj vidna, vedno bolj zaraščena in tudi pike izginejo. In skoraj zgine tudi pot. Sem in tja se mi le še zdi, da jo vidim. Ves čas sledim desnemu robu planine, ves čas proti desni, po kakšnih 15 minutah mokra do kolen seveda, a vendar,stojim na markirani poti, ki z Vršiča vodi proti Razorju oziroma Planji. Ura je kazala višino okoli 1650 m. Prepričana sem, da sem vdela najkrajšo možno prečko s planine na markirano pot, ne pa nujno najbolj uporabljane. No, zdaj si je treba tale odcep zapomniti še za nazaj, saj označen ni.So pa travice, drevo, na tleh stara veja in markacaija ter rdeča črta na skali. Dovolj. Pot vodi najprej do sedla Mlinarica, nato po zavarovani poti na sedlo Planja.S sedla Planja sem najprej stopila na Planjo, ki je bila v soncu in ko sem na vrhu premišljevala, v kateri forum bom tale opis dala, sem se spomnila, da je naslov foruma Razor in Planja. Čeprav je bil fantič v oblakih, sem se spustila zato nazaj na sedlo, pa še k njemu na obisk, da mu ne bo dolgčas, jaz pa sem rešila težavo glede objave v forumu
. Markirane poti ni treba posebej opisovati, saj so natančni opisi tudi na tem forumu (Vršič- Razor npr.)Danes je bila brez posebnosti, za vse, ki vas zanimajo snežne razmere, snega do sedla Mlinarica ni, do sedla Planja le v sledovih, na Planjo je pot kopna, na Razorju pa je nekaj malega snega bilo, a je v tistih razbitinah bolj v pomoč kot v napoto. Vreme ne igra vloge, saj se menja. Bo pa dan ostal v spominu po prelepi poti, po rožah, saj menda nobena s tega foruma ni manjkala, posebej opazni so košutniki (tisti iz katerih delajo encijan, kljub temu, da je na flaški zaradi vtisa druga roža), po favni: srečala sem lisico, veverico, srno, kozoroge in gamse, da o ptičih ne bi, pa dva primerka človeške vrste na vsej poti. Ker sem bila po dolgem času na potepu sama, tudi ni bilo nobenega uradnega fotografa, slike so zato s telefona, kvaliteta pa temu primerna. In kar je pomembno, dan je bil prekipevajoč in za srce topel, čeprav je pihal veter, ta pa je pomagal pospravljanju po glavi, ki ga vsak od nas včasih tako potrebuje. S čistimi mislimi in neznansko dobre volje sem pripela nazaj do avta, odcep sem seveda zadela v prvo, vmes opravila foto session s kozorogi in se pustila strašit od gamsov. Skratka: nevarno, da kdo dobi sladkorno. Popoln dan.
Še nekaj tehničnih podatkov: Pot je uradno na zemljevidu TNP markirana (!), a markacij praktično ni (zadnji "penzelj" je tam mimo šel morda po drugi svetovni vojni), izhodišče je pri tablici za 29. ovinek in ni označeno, na višini približno 1340 m (danes po moji uri), izhod na markirano pot je kakšnih 300 metrov višje. Pot do planine lahko sledljiva, naprej se je treba držat v glavnem slabše sledljivi poti, desno in roba planine. Do Planje sem od avta porabila nekaj več kot dve uri in pol, s Planje na Razor še dobro urico, nazaj pa še tri in pol, s posedanjem in nastopom kozorogov. Skupaj torej nekje dobrih 7 uric, (mojega) brezšvicnega tempa. Višinske razlike se je nabralo za 1590m, bil pa je to letos moj 79 vzpon. Še napotek za tiste, ki imate težave z razlikovanjem živali: Če stoji, te gleda in se pusti slikat,je kozorog. Če ti skoči na pot, spredaj ali zadaj, drvi po hribu skoraj navpično navzdol in se ne pusti slikat, je gams. Čisto enostavno.
No, a je kaj boljše od tistega: v lepem jutru parkiram na ovinku in stopim na pot, ki me vodi pod Prisojnik?...
Najbolje, da odprem dežnik, ploha bo…..
