stanebalant - Zadnja sporočila

O, zlatorumena pijača je v špilu. Bi kar še jaz pristavil svoj lonček, glede na to, da sem ga tovoril, Pipijev prusik namreč.
O sami turi in razmerah je že vse povedal macesen 1, dodam lahko samo, da je to pot, obdarjena z božanstvi tega sveta. Kdor hrepeni po divjih lepotah naše deželice, naj si gre natočit čašo tja gor, ne bo mu žal. Vendar pozor: hrepenje bo potem še večje! Lahko vas zasvoji.

macesen1, ja,ja... nepozabno očarljiva, vznemarljiva in krušljiva Rušica.
Uredništvo je res od sile, razveseljiva novica za vse udeležence tega foruma, sedaj smo zopet vsi srečni in zadovoljni. Tako se to dela.

Meje mogočega se iz dneva v dan širijo, na vseh področjih. Ne vidim razloga zakaj ne bi nekdo tudi na tem forumu objavil svojega vzpona po smeri kot jo je s svojim soplezalcem opravil Jovan, pa čeprav se smatra, da je to izključno alpinistična smer ter po nekaterih komentarjih sodeč ta tema naj ne bi sodila sem. V Jovanovem poročilu je opisano ( in naslikano ) vse tisto kar se za tako turo spodobi in kar je potrebno. Prispevka nikakor nisem razumel kot hvalisanje, saj kdor pozna Jovana, pozna tudi njegovo skromnost, rad pa svoje uspehe v slovenskih gorah deli še z ostalimi, tako kot marsikdo izmed nas. Njegove ture so prežete z ogromno energije predvsem pa s čustvi. Če ne verjamete, pa probajte, rad vas bo sprejel v svojo družbo in prepričan sem, da tudi vi njega. Kar nekaj vzponov, tudi alpinističnih, sem imel čast, da sem opravil v njegovi družbi, seveda v kombinaciji s še ostalimi gorniki, plezalci, alpinisti, prijatelji ali kakor koli že hočete ( tudi spoštovanja vredne dame so vmes ), skratka, v družbi dobrih ljudi, s katerimi se v gorah neizmerno zabavamo, veselimo, uživamo, namerno ali nenamerno zaidemo in še in še...
Jovan, za opravljen vzpon ti čestitam, se pa že veselim naslednje skupne ture.

Končno sam na malo bolj resni turi! Obožujem samske in samotne ture, svobodo, neodvisnost, ko si pot in tempo lahko prilagodim po svojih željah in sposobnostih. Upam, da mi moji prijatelji iz kluba " optimistov " ne zamerijo te egoistične poteze . Rad imam družbo prijateljev, ko velikokrat " ušpičimo" kakšno bolj ali manj težko smer v naših gorah ( tudi zaidemo včasih ), vendar pa včasih potrebujem samotno pot, ko lahko obračunam sam s seboj, preverim lastno psihofizično stanje, razmišljam, opazujem...
Torej na praznični dan zakoračim iz Planice v Tamar ( ravno prav hoje, da se telo ogreje na primerno "delovno" temparaturo ), za domom se usmerim na pot proti Jalovcu, ko jo po nekaj minutah zapustim ter zagrizem proti Srednji Ponci. Pot je vseskozi dobro sledljiva, brez kakšnih posebnosti, čeprav strmina ne popušča vse do vrha. Tik pod vrhom Sr. Ponce prejmem poziv od Janeza: " Živjo, Stane, jaz danes s svojo družino kolesarim v okolici Kranjske gore in na Vršiču, tako, da se lahko Z Visoke Ponce spustiš po ferati do Belopeških jezer, tam me počakaj, pridem z avtom pote." Srce mi veselo zaigra, prekrasna ideja, torej iz Tamarja preko V. Ponce do Belopeških jezer. Lepše ture na tako lep dan si pa res ne bi mogel zaželeti. Da pa bo mera polna, pa sem na vrhu Sr. Ponce srečal Borisa iz Otlice, ki se je ravnokar vračal z V. Ponce. Kar dolgo sva debatirala, saj veste o tistih običajnih stvareh, tudi kakšno sočno na račun sobotne slavljanke sva navrgla, " ja mlada je še in pa tako lepa tudi" sva razpredala. Počasi se posloviva ter jo mahneva vsak v svojo smer, Boris v Tamar, jaz pa se spustim v šrbino, tam grem, namesto po levem obvozu, kar po grebenu, ki je kopen, direktno do prvih jeklenic, ki vodijo proti vrhu V.Ponce. Po nekaj minutah poplezavanja pristopim na njen vrh. Uživam v razgledih, občdujem Mangart, Jalovec, še posebno si ogledujem greben od Sr. Ponce preko Struga, Vevnice na Kotovo Špico, ali mi bo uspelo prepričati moje drage prijatelje, da ga nekoč skupaj prečimo ?
Z vrha se usmerim proti severu na bljižnje sedelce ter ostro levo direktno v grapo, ki naj bi nakazovala smer sestopa. In res, že po nekaj višinskih metrih spusta pridem do prvih jeklenic, katere me po ferati varno pripeljejo v dolino. Jeklenice so v brezhibnem stanju, na nekaterih mesti so tudi zamenjane z novimi. Pri koči Rif. Zacchi si privoščim tisti čarobni zlatorumeni napitek, nato pa naravnost do Belopeških jezer, kamor prispem v pol ure hoje. Počakam Janeza, ki me odpelje v našo drago Planico in prekrasen dan je bil zaključen.

Presenetljivo malo odziva na zgoraj opisano turco. Res, da je opis objavljen pod rubriko " trenutne razmere ", pa vseeno radi pokomentiramo še obrobne zadeve, ki s tem nimajo nikakršne zveze. Taki pač smo. Opis ture na Črvov vrh me je takoj navdušil. Namreč, za spremembo, od napornih zimskih vzponov, se takšen izlet prav prijetno prileže. Predvsem pa me je navdušila sama izpeljava izleta: z vlakom do izhodišča, celodnevno potepanje in uživanje v prelepi naravi, druženje s prijatelji, zaključek pa zopet na železniški postaji, ko čakaš na vlak, ki prihaja.
Spomini na mlada leta, ko smo se še kot zagnani mladci, polni pričakovanj, željni novih doživetij in izzivov, posluževali rednih linij javnega prevoza za dostope na bolj ali manj težko dostopne vrhove in ture po naši čudoviti deželici. Ali se še spominjate ?

Iz Jekarice je res kar udoben in dokaj kratek pristop na Storžič, če je seveda zapornica odprta. Če pa ne, je pa eno uro hoda dalj, kar pa tudi ni preveč za izkušene gornike. Me pa zanima, Rozka, ali je tudi danes čelada ostala doma, kakor zadnjič na Silvestrovo?

Strinjam se z macesnom 1, na njegov predlog smo tudi " spustili " prvo prečnico, katera je letošnjo zimo res nerazumno previsoko, kakor je že predhodno opozoril g. Igor Zlodej

Ja, res je, Matkov kot je pravi raj na zemlji. Njegova odmaknjenost od običajnega planinskega vrveža nam ponudi tišino, mir, lahko se zgodi, da v njem ne boste srečali žive duše, samo vi in gorska narava. Je pa množično obiskan takrat, ko je znameniti Matkov škaf v svojem "polnem sijaju", to je spomladi in zgodaj poleti. Velja si ga ogledati.
Lansko leto, konec avgusta, sem si Matkov kot izbral kot izhodišče za turo na Mrzlo goro. Pridružujem se mnenju "Volka", tura je sicer res primerna za malo bolj izkušene gornike. Lep opis poti najdemo v Planinskem vodniku A.Stritarja, z naslovom Kamniško-Savinjske Alpe.
Sam sem torej štartal iz Matkovega kota mimo Matkovega škafa, ki ga ob tem letnem času seveda ni bilo več, naprej do krnice Latvica, na vrhu krnice desno po malo izpostavljenem terenu na vrh Mrzle gore. Z vrha sem nadaljeval v Mrzli dol ( na tem delu poti moramo biti še najbolj pazljivi - krušljivo kamenje, malo slabše markacije, kar zahtevno ! ),nadaljujem preko Savinjskega in Jezerskega sedla do Koče na Ledinah, nato še spust v dolino Ravenske Kočne in zaključim pri Planšarskem jezeru, kjer si privoščim vrček hladne rumenozlate tekočine z centimeter debelo peno na vrhu. Naročen prevoz me prijetno utrujenega, preko Pavličevega sedla odpelje nazaj v Matkov kot, kjer sem zgodaj zjutraj parkiral avto. Prav gotovo je ta del celodnevne ture še najbolj neprijeten.
Opisana tura je kar velikopotezna, vendar vredna svojega truda. Vseskozi slikoviti razgledi, tišina in mir, skratka vse tisto kar iščemo v gorah.

Begunjščica me vedno znova očara, še posebno pozimi. Tudi danes je bilo tako. Med res pestro paleto njenih grap sem si za pristop na vrh izbral Centralno grapo, na delu kjer se zoži sem zavil desno in izstopil na vrhu. Sestopil sem po Šentanskem plazu. Razmere: Vzpon po trdem pomrznjenem snegu, pred srednjim delom Centralne grape se kloža delno predira, ki pa ne predstavlja večjih težav. Sestop po "Šentancu" tudi brez kakšnih večjih problemov: zgoraj pomrznjen sneg, v srednjem delu predirajoča kloža na pršiču, spodaj pomrznjeno, mestoma ledeno.
Ko sem že mislil, da sem edini današnji zaspanec, sta se mi na poti pridružila še dva prijazna turna smučarja s prav tako prijaznim psom, tako, da nisem imel kakšne posebne slabe vesti. Zahvaljujem se njima za prijeten klepet in družbo.
Kljub idealnim razmeram pa mislim, da glede zimske opreme za tako turo ni potrebno izgubljati besed.

zelo strokovno izpeljano, čestitam