Skrajni zahod Karavank s svojo višino ne gre niti preko 2tisoč metrov
, a je v določenem delu tako lepo razgleden, da prekaša še kakšen bolj markanten vrh
. Ta del Karavank nam je bolj poznan po Tromeji in Kepi ter njenim sosedom, ne pa po precej nižjih vrhovih, ki ležijo v povprečju na višini 1750m
.
V preteklem tednu je nekaj znancev prehodilo dobršen del trase vse tja do Trupejevega poldna oz. v obratni smeri, midva pa sva to hotela še nadgradit vse tja do Jepce oz. do Visokega Kurjega vrha
.
Tako sva se minulo soboto okrog 8h podala iz Podkorna na Korensko sedlo (ja, sva kar tolkla asfalt
...če ne druzga je blo fajn za ogrevanje
) in se sprva po odlično vzdrževani gozdni poti na avstrijski strani sedla odpravila najprej proti Jerebikovcu, potem pa v smeri Kamnatega vrha, Bavh, Grpišce, Vošce, Zajčnika in naprej po mejnem grebenu do obeh poldnevov, Trupejevega in Maloškega
. Kasneje sva ugotovila, da sva žal prepozno startala, da bi že v prvem dnevu prišla do vsaj polovice poti
. No, dejansko nama bi to lahko kljub vsemu uspelo, a so naju od nadaljevanja poti odbijali vedno gostejši in temnejši oblaki, ki so se nabirali ravno nad Trupejevim poldnem
. Kot rečeno, sva se kakih 500m od mejnega prehoda odcepila desno v smeri Kamnitega vrha. Slediva oznaki 603, ki poteka po široki in lepo urejeni gozdni poti (mestoma nama ponuja tudi lep razgled na Dobrač
), ki pa se kasneje odcepi in preide v luštno stezico, ki jo obdajajo številni polno cvetoči macesni in dobro obdarjene borovnice
...He, jz si že manem roke in si že predstavljam, kako se tu sladkam z odličnimi gozdnimi sadeži
. Ker je Bačo tu lani že hodil, me je prepričal, da se na Jerebikovec ne bova povzpela, saj je vrh precej zaraščen in zatorej nerazgleden (kljub vsemu enkrat le stopim tja gor,ni hudir
). Od odcepa za Jerebikovec pa do bližnje planince Rekaršica je le nekaj korakov
, oba pa sva bila sila željna prvega počitka
, sva raje še malo stopicala in si prvič zaslužila pavzo. Planinca sicer ni prav velika, je pa kljub vsemu lepo urejena. Pot sva nadaljevala proti Kamnitem vrhu-Stainberg, ki deluje kot najvišja točke kake planince
. Slediva mejnim kamnom, ki naju vodijo preko travnatih poljan in gozda do obeh Bavh, najprej na Visoko, nato pa preko sedla Bavhica še na Nizko Bavho
. Na sedlu Bavhica, 1531m, leži lično urejna brunarica
, zraven nje pa bivak, ki je baje namenjen samo lastnikom
. Škoda. Od tu se nam na drugi strani doline odpre lep razgled na Jalovec in njegove nižje sosede
, pa tudi na Martuljkovo skupino
. Tu sva imela spet pavzo....Do Nizke Bavhe sva se morala dvigniti za 100m, do sila lepega travnatega vrha Grpišca pa sva se še na kratko dvigovala in spuščala
. Razpotegnjen vrh Grpišca leži skoraj nasproti Špika in Martuljških velikanov, ki jih tako lahko na stežaj opazujeva
.... Opazujeva pa tudi vedno več oblakov, ki se nabirajo nad Karavankami
....zaradi vse večje oblačnosti se odločiva, da bova za prvi dan končala in se nastanila na 1500m visoki Grpiški planini
, ki leži že na avstrijski strani. Tu gor živine še niso gnali
, jo bodo pa najbrž kaj kmalu, saj je bilo moč slišati in videti govedo že na nižje ležeči planini Radenšca
. Prav zanimivo je bilo delček poti opazovat žefrane
, kar pomeni, da je bil nedolgo tega nazaj tu še sneg
. Telohi na eni in pogačice na drugi strani tvorijo poleg modrocvetočih sviščev prav lep kontrast
. Zvečer, ko je prenehalo deževati in se je vreme končno umirilo
, sva ob večerni zarji opazovala močno osvetljen Beljak
... Kljub temu, da sva precej višje gor, se hrup vseeno kar fejst sliši
...je sprva kar moteč, potem pa niti ne več....se ga preprosto navadiš
... V nedeljo startava ob 4.10
z željo ujet sončni vzhod na Vošci
... Do tja sva imela 3/4 ure hoda, kjer sva prečila še vrh Tamarče
, najbižje zahodne sosede 1737m visoke Vošce. Opazovanje sončnega vzhoda v tišini
...miru
....in ob nekom, ki ti nekaj pomeni
....NEPRECENLJIVO....in NEOPISLJIVO
...je pa čustveno... Žal se oblaki tam nad Poncami, Jalovcem in Mojstrovkami niso hotel razbežat, zato onega markantnega vrha žal nisva imela možnosti opazovat.... in šklocat skozi karavlino okno. Pa drugič.... Sva pa zato imela možnost opazovati z jutranjim soncem ožarjene Martuljške vršace s Špikom na čelu
....markantni so, res.... Po uri uživanja predvsem pa slikanja
, sva se napotila čez sedlo Vratca na zaraščen vrh Zajčnik, pod njim pa na Blekovo planino
. Planina leži točno na meji med državama, a vseeno se mi zdi, da so lastniki slovenske krvi. V zgornjem delu kočice je tudi prostor za spanje-bivak mogoče? Planinca je lepo ohranjena in vzdrževana, tako da je res vredna obiska. Na njenem zahodnem delu se odpre lep razgled na Martuljške očake, na vzhodu pa na greben proti Trupejevem in Maloškem poldnevu
. Greben, ki vodi na slednja dva vrhova, je zelo razgleden, saj imava ves čas na dlani Martuljkovo skupino na eni in avstrijsko Koroško na drugi strani
. Tod okoli je v polnem razcvetu nešteto rož
, prevladuje pa svišč, ki je z njegovo modro barvo prav vpadljiv
. Vrh Trupejevega poldna me spominja na Dovško babo, saj so njegova severna ostenja precej strma
...Zaradi podora in krušljivega terena je križ, ki je nekoč mogočno stal na vrhu, nanj pa spominja le še bingljajoča se zajla
, pod težo padel v dolino
. Tako nas namesto križa tu pričaka zvonček, ki seveda mora zacvinglati
... Na vrhu uživava še v družbi treh planincev, ki nadaljujejo v isti smeri kot midva. Prav dolgo se nisva zadrževala, zato nadaljujeva v smeri sedla pod Belimi pečmi proti planini Grajšca pod Murnovcem do Maloškega poldneva in Ojstre peči. Na sedlu med Kresiščem in Maloškim poldnevom si spet vzameva prepotrebno pavzo
, ter se za kakšnih 100m spustiva do Mitzi hutte. Kočica sameva, so jo pa najbrž v zadnjem času precej obnovili, vsaj po strehi sodeč. V hudourniški grapi nad kočo uspevajo tudi avriklji
,a so tačas že odcveteli
. Zaradi utrujenosti, ki je bila posledica kratkih noči in nošnje težkega nahrbtnika
, sva se odločila, da bova sestopila, tako da naju Murnovec, Ojstri vrh, Kresišče, Črni vrh, Tišlerica, Mojstrovica in Visoki Kurji vrh še čakajo
. Planina Za lepim vrhom je idilična, saj je polna zaplat encijana, svišča in ostalih rožic
...hehe, spet prevladuje modro-rumeno-roza-zelena kombinacija
. Ob poslušanju žuborenja potoka Hladnik se počasi po stezici, nato pa strmi gozdni poti približujeva lovski koči, ki je ob najinem prihodu žal samevala
. Čakala naju je še precej dolga in utrujajoča
pot po makadamski cesti do Srednjega vrha in naprej do Gozd Martuljka
. Ob poti sva imela možnost videti tudi kranjsko lilijo
-da, prvo letos, pa tudi Jermanov slap
, ki je sedaj, ko je ogromno vode, prav čudovit.
Greben, ki se vije od Korenskega sedla pa do Kresišča je zelo lep
... in predvsem razgleden
.... je pa zanimivo tudi neoznačen, a poln lovskih poti, ki so lahko sledljive
. Če imaš ob sebi nekoga, ki mu zaupaš
....ki ga imaš rad
....in ko veš, da te ne bo pustil na cedilu, je to to
... je potem čas za uživanje... predajanje.... in čas za opazovanje tistega, kar je običajno očem skrito
. Tako sva na tej poti imela možnost opazovat tudi svizce
... ki tako ljubijo mir, tišino in spokojnost, tako kot midva
.... In zato naj ti konci ostanejo takšni kot so...spokojni, polni lepot in miru
.... da lahko tudi mi, tako kot svizci, uživamo v poslušanju...zvokov narave
....
Spet sem spoznala nov košček naših gora....al pa samo hribčkov, ki pa so tako lepi, da bi jih bilo greh ne spoznati
.... In hvala tebi, da si mi dal možnosti, da jih tudi jaz prehodim in začutim
in da tudi jaz spoznam, zakaj tebe v Karavanke tako zelo vleče
... Ja, razlogov za to je več kot dovolj.... V jeseni pa nadaljujeva najin pohod.... pod zlatorumenimi macesni... in pod jasnim jesensko modrim nebom....