Po uspešni osvojitvi Musale v Bolgariji (glej opis Bolgarija, Musala) nas je čakal še vzpon na Midžor, najvišji vrh Srbije (če ne štejemo Kosova!). Za izhodišče smo določili planinsko kočo pod Babinim zubom. Do nje smo prišli s Pirotske strani mimo starodavne vasice Topli do, kjer so skoraj vse hiše še vedno takšne kot pred 100 leti. Da smo kolikor toliko v sedanjosti nam dajejo vedeti posamezne satelitske antene, kakšen star avto pred hišo in razdrapan asfalt, seveda le do konca vasi na 900m nadmorske višine. Od tu naprej vratolomna vožnja po slabem kolovozu in vzpon z terencem na cca 1600m, od tu kratek spust do planinskega doma.
Počitek in še isti dan vzpon na 8km in slabih višinskih 600m oddaljen Midžor. Dalo bi se z džipom pripeljati kakšnih 50m pod sam vrh, ampak ker smo pravi planinci, tega nismo storili in zelo nezahteven vzpon opravili peš. Iz tega vidika je Stara planina tudi pravi raj za gorske kolesarje. Kljub bližajoči se zimi smo med suho, rjavo travo našli tudi nekaj primerkov cvetočih rožic. Vreme idealno za takole turo, le na vrhu je močno pihalo, zato smo se za daljši postanek odločili rajši 10 minut pod vrhom, zraven razvalin nekdanje karavle. Po grebenu Midžorja poteka namreč srbsko-bolgarska meja, ki je bila nekoč strogo varovana. Po tej celopopoldanski turi smo se vrnili v planinski dom Babin zub, tam povečarjali, prespali v sobi z lastno kopalnico in televizijo, zjutraj pozajtrkovali in še nekaj malega popili; vse to za smešno majhno vsoto, kljub temu, da je planinska koča sredi obsežnih smučišč, da je zraven še hotel in kakšen km daleč še eden. Ni čudno, da imajo vsako zimsko (pa tudi letno!) sezono veliko slovenskih obiskovalcev.
Izpred planinskega doma smo se po asfaltirani cesti odpeljali do Knjaževca in potem naprej proti domu.
Srbija, Midžor1