Debela peč po lovski poti s Krme

Lepa krožna pot!

Začnem v Krmi pri Kovinarski koči, po lovski stezi in po zelo zahtevnem brezpotju na Okroglež, Debelo peč, Brda, Lipanski vrh, sestopim po markirani nazaj v Krmo.

21.4.2017, Včeraj do "pomola", sneg pod stenam, na potki mal poprha, se pa kaka ledena flika skriva spodaj.

Na markirani sem pa tukaj obrnil.

Zgoraj pa tkole zgleda, Še nekaj ga je ostalo.

Hja, tako dolgega "zmenka" z dvema, cepinoma SEVEDa, pa še ne…to je bilo druženja za cel dan, in ja, ne dobro, odlično sta se držala podlage, verjetno tudi zaradi tega, ker sem zabijala k pri norcih, in kljub ogromni količini snega, prišla skor do trave, hehe
Kam, pa kam v nedeljo, da bi bilo bolj trdo, pa ne predolgo, pa vseen malo sončka, pa malooo, da te adrenalin pocuka za rokav, pa, pa...babe, hahaaa…pa pade ideja, kaj pa če po Lovski prot Debeli peči...JAAA, je blo vsaj nekaj kratko in brez dolgega seznama…
Avto pustila na začetku Radovne, hmm, ma vseen bi blo, če bi šla tudi kar iz Mojstrane peš, hehe, in tako sva drsala do Kovinarske koče, eni pa so veselo lopatali.
Hja, začetek, za kočo, po gozdu, super za ogrevanje, sneg je držal najino težo, le kako ne, pojedla samo en mini sendvič, in kar hitro sva bila pod steno Debele peči, kjer se opremiva in nahrbtnik kar malo shujšava in ja, tukaj se tudi najina avantura, beri "celodnevno pikanje", zares začne.
Prvo sedelce, pa simpatična prečka, brez dna, pa drugo sedelce in spet prečka s pogledom direkt v dolino, pa malo gor, pa spet prečka, nato je blo treba prestopiti v eno nadstropje nižje, no, je blo enga smeha, pa vlkih oči, saj sem kar obtičala, čepe, al skoraj leže, hahaa, tako, da se je sotrpin kar malo pozabaval na moj račun, upravičeno seveda…ma je kar tesnoben občutek, ko imaš za »tazadno« samo prepih, no, sta pa vsaj moja ročna fantička odlično grabila.
Si pa cel čas v prelepem ambientu, spogleduješ se z Macesnovcem, ter oddahneš ob pogledu na Luknjo peč, Dimnike in Rjavino. Pred koncem zadnjem prečke sva prišla v »zimsko sobo«, z ledenimi zavesami, kjer naju je pričakal še možic, juhuuu, prav sva...nato pa "kao", najtežji del za nama, prečke, a je prišel drugi, najtežji del, ane?!!
Prvi skok, zalit, ma sem pikala, zabijala, ehh in potem še eden, ma je blo strmo, za mano pa pravi tobogan…potem pa sva že »odštevala« višince do sedelca, kjer je noga po dolgem času stopila na dokaj raven teren, razgledi pa so kar rasli z višino, juhejjj…glasnega smeha ne bom opisovala, a je bil več kot upravičen.
Po kratkem posvetu kako in predvsem, kje - kam sestopiti in ker je taxi zatajil, se odločiva, no, saj kaj druga ni preostalo, za »markirano« pot, ki to pozimi ni, nazaj v Krmo…ma, po opravljenih prečkah, ja, ja, spet, je blo pa eno samo rikverc pikanje, hehe, in ko sva že mislila, da je konec, je zadnji del postregel še z zadnjim strmim spustom, tako, da se je bilo treba kar koncentrirati, saj so nožice že šle po svoje, roke pa sem nehala čutiti že nekje višje, hehe
Je pa posvetil še zadnji žarek ta dan, saj sva bila deležna prevoza iz Krme, vse do avta…najlepša HVALA
Razmere odlične, še posebej tam, kjer je bilo najbolj treba, je držalo, edino nazaj grede so se na osončeni podlagi delali cokli, kar je blo zoprno, in zato še toliko bolj previdno. Turca je dolga, a spet ena tistih, WAUUU, kjer se je vse poklopilo, družba, razmere, vreme in varno domov

op. in ja, nisva sledila naslovu cilja, a nisem odpirala nove teme

Samo pozvati jo je bilo treba, pa je spet prijela za tipke. Bravo rozka za turo

hejhej, ma sm morala nekam, da lahk zdej mini romanček napišem, hehe...hvala in vračam čestitke, za prečudovit Krn...me še čaka

Bravo dekle, odlična izbira se strinjam, ena tistih WAUUU moj sotrpin se je odloču drugače kt tvoj (jst pa z njim) bi, ne bi... pa sva šla...čez Klek nazaj grede v "božje rože"...štrik "od dreva do dreva"...še dons ne vem kako se te grape kličejo, vmes pa še črni plazilci Dobr blo... tud "ogledna" pred kratkim šteje za na vlak proti Krmi (rdeča pika, ki je ni) ...dobr si se odločila

Debele peč/Brda – od severa po lovski od Kovinarske koče v Krmi

Stritarjev opis in skica poti v knjižici 111 izletov/Sidarta je dobra osnova za podatke o zahtevnosti in dolžine ture, medtem ko morate ključno orientacijsko mesto za prehod čez grapo pod SZ steno Debele peči in potem v nadaljevanju lažje rešitve čez skoke (ali obvoz kaminčka po desni) čez prvi skok v vršnji grapi, poiskati sami. Kakšna opomba, slika ali tukajšnji opis iz foruma – tako moj ali pa od predhodnikov pridejo prvopristopnikom tega izleta morda tudi prav.

Prvi del ali 2/3 izleta je lahek in zelo lep, čeravno ga začnemo izza WC gor od Kovinarske koče, steza čez gozd je udobna, mestoma sicer strma, a dobro sledljiva, tudi v pasu ruševja in trav vse do mogočnih sten Debele peči ni nobenih težav. Pod stenami nadaljujemo naprej v desno po vidni stezi rahlo navzgor še kar nekaj časa, vse do manjšega travnatega slemena, ko se čez macesnov gozdič rahlo spustimo in pridemo do večje grape, ki se strmo spušča navzdol. Tukaj je treba biti pozoren, ker se spodnjo lažjo stezico pri hitenju običajno spregleda, prečenje grape zgoraj oz. po sredini pa je glede na spodnjo varianto neprimerno težje in zlasti v mokrem nevarno. Ko ste razrešili ta orientacijski primer, nato kar lepa stezica nadaljuje strmo navzgor in poteka pod večjo skalno stopnjo oz. visokim pragom, ki zdaj zavija v levo in navzgor. Tudi tu ni nič težjega, v nadaljevanju prečimo še nekaj zagruščenih skalnih mest in se povzpnemo navzgor po širšem in malo poraščenem skrotju s posameznimi debelemi skalami. Naravnost pred nami se razprostira severno ostenje Brda, mi pa se v nadaljevanju orientiramo v levo, proti grapi, ki poteka med zahodnim delom Debele peči in vzhodno skalno stranjo Brda.
Vzpon po tej grapi, ki pripelje na travnato sedlo pod Okroglež (na označeno pot Brda – Debela peč) pa je zelo zahteven, težaven je že prvi vstopni skok II., ki mu v nadaljevanju sledita vsaj še dva sorazmerno podobna, niso pa pretirano visoki, zgornji del grape, ko se zooži, je tudi zaproden s precej grušča, izstop na vršnje trave, kjer se ob redkih možicih držimo kar bolj po sredini, pa je nad grapo lahek in spet pridemo v popolnoma drug, zeleni pokljuški svet.

Sestop po tej grapi in čez kamine navzdol zahteva ustrezno varovanja in ga ne bi priporočal, če nadaljujemo preko Brda do Lipanskih vrat, se od tam odcepi markirana – a zelo strma pot navzdol, v dolino Krme pridemo Pri Lesi, od tu pa je za krožno sklenitev do Kovinarske koče še dobre četrt ure.
Izlet je primeren za vroče poletne dni in ko je suho, ker večino poti prehodimo po severnih pobočjih. Ko je mokro, v vlažnem ali pa dan po dežju, pa tudi ta markirana pot ni prijetna za sestopanje.

Bravo Alyas, to pa je pravi fotoopis brezpotja. Ko se ti te slike vsidrajo v spomin, bi šel gor lahko skoraj v miže.
Še enkrat vsa čast za to fotoreportažo.

Res uporaben zapis!

Res zelo lepo zapisano. Mislim, da si s temi fotkami - in še recimo z opisom s tega portala - človek dejansko lahko precej bolj pomaga kot recimo s Stritarjevim opisom. Še sploh, ker - kot si že povedal - tam notri ni bolj detajlnega opisa prehoda čez ključno orientacijsko zanko.
Jaz bi rekel samo dve stvari: tisti "menda" obvoz prvega skoka dejansko obstaja in je tudi označen z možici. Je treba tudi tam malo poplezat (v prečnici) in je precej podrto, ampak najbrž res malo lažje. Zgornji skok je treba zlezt, ampak je v resnici kar prijeten. Malo je treba pazit, ker skala ni ravno višek kompaktnosti, ampak gre. Meni osebno so bile najtežji del ture strme travnate prečke na dostopu v grapo. Potem ko prideš vanjo, je bilo daleč prijetneje.
Kar se sestopa tiče, po moje ne bi smelo bit tako težko sestopit tudi tu skozi. Na zgornjem skoku imaš celo štant za abzajl (po moje bi ga šlo tudi odplezat, je treba bit previden, poskusil pa nisem), mimo spodnjega pa narediš obvoz, tako da ne plezaš navzdol, pač pa v prečnici. Je pa seveda fajn, da tu skozi ne sestopaš, preden si šel že kdaj tudi gor, ker bš imel lahko probleme stvar najt.

Se pridružujem mnenju drugih, res fenomenalen opis poti.
Srečno

ja,lepo , s takimi prispevki avtorjev bi tale Portal še bolj pridobival na verodostojnosti in renomeju

alyas mi je dal lepo idejo za zadnjo letosnjo jesensko turo Enkratno, čisti užitek!

Bi pa samo komentiral prehod čez prvi skok, ker morda pride prav posnemovalcem. Ne glejte samo možicljev (ki jih očitno postavljajo nepoznavalci) in svojih ur, temveč tudi malo okrog sebe.
Če pridete po spodnji varianti pod 1.skok, že z melišča pod njim vidite mnogo lažja prehoda (oranžni sledi na sliki, namenoma sem slikal še bolj z desno, da se bolje vidi). Veliki možici vodijo po zeleni varianti do sicer omenjenega kamina. Paziti je treba le, da takoj nad prehodom prečite grapo na levi in potem še macesnov gozdiček še kar naprej v levo, da pridete v pravo grapo pod 2.skok.
Če pridete pod 1.skok po zgornji varianti, je treba le malo v desno naokoli...

ponedeljek, 9.8.2021

Prijeten potep v divjem svetu. Vreme oblačno in megleno, zrak skoraj nasičen z vlago. Da gre v tretje rado se je pokazalo kot resnica, saj sem pot opravil tretjič, prvič sam. Nekaj težav sem imel v zadnji grapi pred izstopnim pobočjem, ker sem na vsak način skušal priti na lepo vidno pot, ki sem jo videl onstran. Po nekaj brezuspešnih poskusih spodaj, sem potem do poti prišel zgoraj, kmalu zatem pa sem že bil pod prvim skokom. Tega sem zmogel po sredini, saj sem šel prvič gor levo, drugič pa desno. Skokec v sredini se mi je zdel lahak, vsekakor mi ni dišal po dvojki, sploh če ga primerjam z vstopnim pragom na Creti Grauzarii ali na vstopu v Slovensko smer v Triglavu. Kakorkoli že, do drugega skoka je bilo nekaj trave in nekaj šodra, sem ter tja kak možiček, tudi nižje se najdejo, skok sam pa krasno poplezavanje, navkljub mokri skali. Nadaljeval sem po skrotju do trav in kmalu prišel na markirano pot, po kateri sem bolj tipal kot hodil (megla) do vrha Debele peči. Razglede sem si naslikal po spominu, smeri neba sem določil na približno. Sestopil sem proti Lipanskim vratom in tam globoko dol v Krmo. Ko sem opravil še s cesto, ki mi sploh ni bila odveč, sem bil pri avtu tako zadovoljen z doživetim, da sem pozabil popiti pir v Kovinarski koči. Prekrasna tura v nekaj manj krasnem, a po svoje vseeno privlačnem vremenu

http://tubojan.blogspot.com/2021/08/debela-pec-po-lovski-poti-iz-krme.html

Pred tisto grapo s problematičnim prečenjem je še ena manjša grapica ( graben ) in tam je treba navzdol, če tako kot tudi jaz že prej fališ odcep. Po robu glavne grape se ne izide, po robu te male pa ni težko, so vidne sledi. Preverjeno danes.

Ob povratku sem mislila poiskati tudi pravi odcep, a se mi je na moje presenečenje izšlo prav do vrha, zato sem se vračala po markirani. Prvi skok po desnem obvozu, drugi iz desne proti sredini ( tu je moj spremljevalec rabil malo asistence ).
Razmere pri vzponu idealne - hladno, suho in mirno. Zgoraj pa gneča, zato se na vrhu nisem zadrževala.

A, ja, pa pivo je bilo v Kovinarski, nato pa še skok v Kredo.

Hvala vsem, ki ste tu dodali svoje opise in fotografije. Bilo mi je v veliko pomoč.

Danes s prijateljem po tej poti, ki ponuja vse za nas šodrovce.
Tudi meni so bili zgornji opisi in slike v veliko pomoč, ker tudi tisti, ki sva jih srečala, so bili prvič tam, torej hvala vsem.

Pozdrav, a je kdo hodil po tej poti pred kratkim? Hvala.