Lepa vremenska napoved za vikend me je spodbudila, da se lotim ture, ki sem jo že dlje časa želel prehoditi - po grebenu Ponc na Mangart. Živim kaki dve uri in pol daleč od izhodišča, zato bo tura dvodnevna in ravno na pol poti je, prikladno, rdeči bivak na Robu nad Zagačami, kjer bom prespal.
V soboto zjutraj zjutraj sem pri vožnji čez Gorenjsko malo kislo gledal, saj so bile namesto znanih gora le meglene koprene. V megli po zahtevnem grebenu, ki ga ne poznam, raje nebi hodil. No, obračal se zaenkrat ne bom, saj ponavadi sreča spremlja hrabre! Vsekakor grem na Visoko Ponco in se tam odločim, kako in kaj naprej.
Parkiral sem pri zgornjem Belopeškem jezeru malo pred osmo uro in prvih nekaj minut hodil skupaj z družbo, ki se je odpravljala na Mangart, potem pa sem zavil proti koči Zacchi. Pot po megli, iz katere se je občasno prikazal kak skalni stolp je hitro minevala, tam nekje pri začetku ferate na V.P. pa se je nebo začelo modriti in kmalu se je v daljavi nad oblaki prikazal mogočni Mangart ! Kmalu sem z Visoke Ponce občudoval razgled na vse strani, vrhovi nad 2000 metri so se kopali v soncu, v dolini Tamar kot mleko gosta megla, čudovito !
Vsa pot, ki sem si jo zamislil je bila nad meglo, ki tudi ne bo ostala ves dan, tako da bom nadaljeval. Privoščim si pavzo, malo se pomenimo s sosedi iz druge strani Boča, ki so prišli na vrh malo za mano, nato pa sem se odpravil naprej proti Srednji Ponci.
Tako kot ferata iz italijanske strani tudi spust iz VP po slovenski poti ni kar tako, sploh s težkim nahrbtnikom sem kar malo štorast, pa zato še bolj previden. Na Srednji Ponci sem še malo počvekal z dekletoma, ki sta uživali v lepem dnevu (se bosta oglasili kaj tule?), nato pa po sledeh rdečih pik odpravil proti Zadnji Ponci. Tu sem srečal še nekaj ljudi, ki so šli v nasprotni smeri in so mi povedali, da ni posebnih težav z orientacijo, saj so vso pot še sveže rdeče pike. Odlično ! Prišel sem do prve rjaste jeklenice, ki sem jih nato gledal še lep del dneva, malo gor, malo dol, se spuščal v škrbine, dvigal na grebene, prišla je Zadnja Ponca, nato Strug. Zgodovinske rjaste jeklenice so, kot so že vsi pred mano povedali, samo za gledati in slikati, nikar se zanašati na njih. Ker je od cepljenja proti tetanusu minila že cela večnost se jih raje nisem dotikal. Kar nekaj izpostavljenih prečenj je bilo, parkrat oster grebenček s tisočmetrskimi prepadi na obe strani, sploh od Struga naprej je postala pot še zahtevnejša, spust po strmi gredini z vklesanimi stopi mi je kar pošteno dvignil pulz, prav tako zadnji spust v travnato škrbino pod Vevnico, kjer me je dohitel gospod, ki tu ni bil prvič in je imel dosti več kilometrine od mene, sva se malo pogovorila o poti na MKM, nato pa sva nadaljevala po ferati na Vevnico. Ferate niso moj element, tako da na njej pretirano užival nisem, je pa k sreči v dobrem stanju, tako da sem varno prišel na Vevnico, kjer sva skupaj s sopotnikom malicala in uživala v razgledu, nato pa se je on odpravil na avtobus v Rateče(!), meni pa se ni prav nikamor mudilo, saj se je bivak že videl, dan je bil čudovit in ura šele štiri. Počasi sem se po samotni poti odpravil proti bivaku, ki je bil prazen,počakal na sončni zahod in se zavil v spalko.
Zjutraj se je naredil lep dan in odpravil sem se proti Malemu Koritniškemu Mangartu po italijanski "poti", katere začetek sem že zvečer poiskal. Gre za kar nekaj jeklenic, tu in tam kakšno obledelo markacijo, vendar se jo je tudi s pomočjo možicev dalo kar lepo slediti v strma pobočja MKM. Bivak se je oddaljeval in je bil že precej globoko, ko sem prišel do, zame, najzahtevnejšega dela poti - kamina, ki je bil ravno tako ozek, da sem bil z velikim težkim nahrbtnikom preneroden za kakršnokoli obračanje, skale na obeh straneh pa precej gladke... Odločil sem se, da si tu nadenem SVK, ki sem ga imel s sabo in se malo umirim. Potem pa je kar šlo, strmi vzpon ob jeklenici je sicer še trajal nekaj časa, a ni bilo več tako adrenalinsko kot na začetku. Navpična jeklenica se je končno končala in prišel sem na rob MKM, kjer sem si na kamniti plošči privoščil pavzo za uživanje v čudovitem razgledu.
Pot po MKM mi je bila nagrada za kar adrenalinski vzpon, označena z možici je vijugala gor in dol preko razglednih stolpičev in pobočij. Tik pred zadnjim spustom v Hudo škrbino sem moral pot malo iskati, nato pa sem jo našel in kmalu sem videl prvo Knafelčevo markacijo tega dne in jim nato sledil v Hudo škrbino, ki se mi po vzponu na MKM več ni zdela tako zelo huda, strme trave, ki so ji nato sledile, pa so bile na trenutke kar strašljive.
Vrh pa se je približeval in kmalu sem iz samote prišel v gnečo na italijansko pot in nato še večjo na vrhu. No, saj sem pričakoval, da bo tako, ob čudovitih razgledih na vse strani je urica na vrhu hitro minila in spustil sem se po italijanski poti proti sedlu. Pot je bila v obe smeri zelo obljudena, zlizana pa kot na Triglav. Vsak po svojih željah in zmožnostih, zase vem, da sem si užitek stati na vrhu tako mogočne gore v lepem jesenskem dnevu pošteno prislužil.
Na sedlu sem poiskal odcep poti proti bivaku Nogara, kjer sem spet ostal sam, zložno sem se spuščal proti bivaku, kjer sem si privoščil pavzo in pojedel še zadnje jabolko, nato pa se malo pod bivakom razveselil studenčka - tudi vode mi je že skoraj zmanjkalo. Že vso pot s sedla sem lahko občudoval greben, po katerem sem hodil v soboto in mogočne stene Mangarta in Vevnice. Po prijetnem gozdu sem se strmo spustil v dolino, kjer sem jo mahnil še malo po svoje po velikem travniku, ki ga smreke delijo na pol in sem ga občudoval od vseh strani z grebenov. Ob treh sem bil nazaj pri jezeru, kjer je bila prava turistična mrzlica. Malo sem zabredel po jezeru, spral prah in pot dvodnevnega hribolazenja s sebe in se zadovoljno odpravil proti domu.
Leta še ni konec a mislim, da je bila to naj tura letos
