Planica, še pred prvim svitom. Pot do doma v Tamarju sva vzela kot ogrevanje pred vzponom na Kotovo sedlo. Jezilo pa naju je vseeno to, da za nekatere prepoved vožnje v Tamar očitno ne velja, kar pomeni da tudi spoštovanja do narave in miru takšni ljudje nimajo
Na poti proti Jalovcu naju je dohitelo nekaj planincev, ko pa sva se odcepila proti Kotovem sedlu nisva srečala nikogar več.
V bivaku se je prebujal le eden, odpravljal se je na Jalovec.
Na Kotovem sedlu sem imel namen spust proti Loški Koritnici in potem vzpon do bivaka na Robu nad Zagačami, pa me je Brane pregovoril, da splezava na Kotovo špico. S Kotovega sedla nikakor nisem mogel ugotoviti, kje naj bi pristop potekal, saj je gora strma in prepadna na vse strani
. Pomirilo me je to, da je on bil na vrhu že večkrat in to prav s smeri Kotovega sedla.
Pod goro sva zavila levo po nekakšni krušljivi gredini in prispela do poševnih, ravnih plošč. Nad ploščami, povsem pod navpično steno sva zlezla na severno stran, kjer je izpostavljenost večja. Sem ter tja sva naletela na kak možic, ponekod tudi na kak star klin. Enkrat sva uporabila tudi vrv, za nekaj metrov. Smer je precej izpostavljena, ocenil bi jo (kot vidim tudi v vodnikih) z dobro dvojko.
Na vrh sva prilezla na zahodnem predvrhu
. Do samega vrha je sledil sproščujoč sprehod.
Po malici na vrhu sva se podala na sosednjo V koncu špico. Spustila sva se nekaj 10 m do sedla med obema vrhovoma. Nisva takoj našla dostopa do V koncu špice. Zlezla sva čez skale takoj za sedlom in našla sledi, ki so vodile naprej po južni strani gore. Po nekaj metrih pa zastavila naravnost na vrh po manjšem žlebu. Res naju je pripeljal prav na vrh I - II.
Z vrha sva že videla smer sestopa proti sedlu med V koncu špici in Vevnico. Tu je "pot" že bolj vidna, le pred samim sedlom je treba preplezati krajši skalni skok (2-3m).
Na sedlu sva se odločila še za bližnjo Vevnico. Po dopoldanskem brezpotju se nama je zdela pot na Vevnico pravo razkošje
. Z Vrha sva šla še naprej do konca vrhov Vevnice, preden se svet strmo spusti proti Strugu.
Vrnitev na sedlo in spust na Rob nad Zagačami, do bivaka Tarvisio. Ta del poti je precej razrit, nekaj je še starih in nekaj novih jeklenic. Pred bivakom pripelje pot s ferate Via dela Vitta.
Po počitku pri bivaku sva se spustila precej globoko proti Loški Koritnici. Nekje na 1800m sva zavila na pot proti Kotovem sedlu. Tu nama je voda že skoraj pošla, zato sva pila iz skalnih poličk, s katerih kaplja voda. Ampak res le kaplja ...
Do vrha Kotovega sedla se nama je pot že pošteno vlekla. Do Tamarja in Planice pa je bilo še daleč ...
Veščim plezanja II pot ne bo predstavljala problema. Verjetno je večji problem z orientacijo, če smo tu prvič. Če gremo z nekom, ki je tam že hodil, pa ne bo problema.
Tura je dolga (midva sva hodila od avta do avta skoraj 14 ur). Veriga Ponc do Jalovca pa je tako lepa, da je ves trud že naslednji dan pozabljen
Slike:
http://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2013-09-06 http://www.petersfoto.si