Če želiš v bližnji okolici Kranjske Gore v avgustu imeti na izletu mir, potem je Kurji vrh prava izbira. Čeprav smo bili že večkrat gor, gremo z otroki vselej radi nanj. Tudi danes. Ok. 10h štartamo kar v Kranjski Gori, saj se ne nameravamo vrniti po isti poti, pač pa preko Martuljka z avtobusom. Mimo Jasne po naselju navzgor do konca asfalta, nato naprej po makadamu, na križišču desno in še nekaj sto metrov do izhodiščne hudourniške grape/struge z možicem. Nato se začne idila, ki traja vse do Ingota. Gozdna potka postaja vse bolj strma in se v okljukih dvigne na travnat greben po katerem se kar nekaj časa strmo in nekoliko izpostavljeno dviga. Vsake toliko časa se za nami prikaže lep razgled na Prisank. Ko se pot položi in postane gozd bolj temačen, podrastja pa manj, se potka izgubi, na pomoč pa pridejo možici, ki nas usmerijo v dolgo prečenje pobočja na levo (tega ne smemo spregledati). Pot kmalu postane zopet izrazita, nas vodi mimo značilnega med tremi drevesi zagozdenega kamna, množiti pa se začnejo mravljišča (z otroki si hojo krajšamo z interpretacijami, zakaj ravno ime Kurji vrh (ker te na vrhu zebe in dobiš kurjo polt, ker so na njem kurili ipd.), ter ugotavljamo, da bi se pravzaprav moral imenovati mravljiščni vrh, saj toliko mravljišč kot je tu, res zlepa ne srečaš.). Ko prečimo pod skalnim skokom in preko manjše grape, se začnemo zopet bolj izrazito dvigati. Pot nato preči značilno z bujnim podrastjem poraslo »jaso«, nato pa se zopet izgubi, saj jo prekrijejo podrta drevesa. Prečenje v levo se ravno na tem mestu obrne (zato ga ne smemo spregledati) in mu sledi prečenje v desno, ki je nevarno za zdrs, saj pot kar precej visi. Nato se pot zopet obrne navzgor, v okljuke, in preide na greben, nato pa hitro ponovno v prečenje pobočja proti desni. Tu pridemo do najlepšega dela na celotni poti, ko se med borovci pred nami odpre pogled na jezero Jasna in Vitranc, s katerim smo v približno enaki višini. Od vrha nas loči še približno dvesto višincev ter tristo metrov razdalje. To pomeni hudo strmino. Dejansko sledi najtežji del poti, ko se moramo strmo in na nekaj mestih nekoliko izpostavljeno vzpeti proti vrhu (zares nevarno večinoma sicer ni, saj ob padcu končaš le popraskan in potolčen med borovci). Preden pridemo do vrha, nas razveseli še ena značilna izravnava, nekakšen travnat pomol, s katerega imamo krasen pogled na Mojstrovko in Bavški Grintavec v ozadju. Nato sledi še zadnji strm vzpon med borovci (eno dvometrsko prečenje je tukaj bolj izrazito izpostavljeno in se ob padcu lahko slabo konča; če bi bila to označena pot, bi to mesto verjetno imelo kakšno zajlo.) mimo križišča, kjer se na desno odcepi pot proti Rušici. Na koncu, po dveh in pol urah s Kranjske Gore, celo v rahlem spustu dosežemo jaso na vrhu (no, ne čisto pravi vrh, je pa tam skrinjica). Ta je ravno prav gola, da se nam odpre razgled v temna pobočja Martuljških gora na eni strani in osončena pobočja Karavank na drugi, ter ravno prav zavarovana z ruševjem in macesni, da ostaja skrita. Na vrhu ne dobimo kurje polti
, zato se kar precej zadržimo. Nato pa se spustimo na severno stran, kjer sledi dokaj zoprn in strm gruščnat spust (zaradi nalivov nekaj dni nazaj je bil danes teren sicer ravno prav vlažen, da ni pretirano drselo) dokler dvesto višincev nižje ne preidemo v prečenje, ki po strmih in za zdrs nevarnih travah zaobide celotno pobočja Kurjega vrha in se končna pri skali PP (grape, ki so tu, so od letošnjih nalivov neverjetno zasute, tako da je material naneslo več sto metrov navzdol, celo vse do gozda spodaj, kjer je značilen izvir, porasel z mahom). Od tu navzdol problemov več ni, rutinsko se spuščamo, dokler ne pridemo do značilnega kolosalnega mravljišča, ki kot spomenik na tem mestu vztraja že leta. Tu se odločimo za sestop naravnost (desno bi prišli mimo lovske koče do poti, ki vodi v krnico Pod srcem). Pot počasi postane kolovoz, ki proti koncu vse bolj spominja na grapo. Po njem pridemo do ceste, ki pripelje iz Gozda Martuljka. Po cesti gremo na desno in se na križišču odločimo, da skočimo še do Ingota. Šele tu srečamo prve pohodnike v celem dnevu. Pri Ingotu se ozremo na desno navzgor, da vidimo, kje smo bili, se malo posladkamo, nato pa mimo prvega slapu do postaje Zg. Rute in na bus ob 16.22 nazaj v Kranjsko Goro.