Včeraj sem šel po Tominškovi poti, na enem snežišču sem vzel v roke cepin (sneg bo tam vsaj še tri tedne). Na pletenicah sta izpuljena klin ali dva, pa vseeno dobro drži.
Od studenca dalje je sneg, a se predira le do gležnja, sem ter tja (zlasti ob skalah) malo globlje. Dostop na vrh Triglava je nekoliko shizofren (glede zimske opreme). Na Malem Triglavu potrebuješ dereze zaradi lažjega vzpona na vstopni strmini, prečnica je popolnoma kopna, potem pa so na dveh ali treh mestih krajši odseki, ki so prekriti z zaledenelimi ostanki snega, a so vidne pletenice. Pri približno 5m dolgi zasneženi prečnici čez grapico z globokimi stopinjami pa pletenic ni videti, uporabiš cepin. Na ostalem so pa dereze bolj v napoto kot ne. Greben od Malega do velikega Triglava je več ali manj zasnežen, a so tudi vidna varovala. Jaz sem dereze snel pred prečnico na MT in jih nisem potem več uporabil, tudi pri sestopu ne. Morda je smiselno potrpeti do konca grebena (zaradi varnejše hoje po zasneženem grebenu) in jih potem snameš, saj za vzpon na sam vrh niso potrebne. Cepin je pa obvezen!
Z vrha je poletel jadralni padalec, na Kredarici so bili dva ali trije vodniki s klienti, eni uživači so gor prišli kar v kratkih hlačah. Ne vem zakaj, ampak ob prijaznosti meteorologov se na Kredarici pozimi počutim kot doma! Vreme zjutraj je bilo prekrasno, popoldan se je nad Triglav priklatil zeloooo čuden črn oblak, ki je sicer kmalu izginil. Grmenja nisem slišal.
Sestopil sem čez vrh Kredarice in naprej po grebenu proti Rži in nato po srednji izmed treh grapic proti Staničevem domu in naprej po dolinici Za Cmirom v Vrata. Od Cmira dalje je le še krajše snežišče pod skokom in nekaj snežnih jezikov, zato sestop, razen tik pod skokom, v celoti poteka po grušču.