Pred nekaj meseci sem na tem forumu na seznamu gora naletela na Morbegno. Fotografije mogočne trdnjave so me tako prevzele, da mi niso dale miru. Ob prebiranju člankov o tej mogočni trdnjavi in vseh debatah na to temo, sem Morbegno uvrstila na sam vrh planinskih želja.
Sprva sem načrtovala vzpon iz Zadnjice (ali preko Prehodavcev čez Hribarice na Dolič, ali pa direktno iz Zadnjice na Dolič), pa se je poletje v pričakovanju dveh idealnih dni izteklo in s tem tudi javni prevoz do Trente. Tako sem se na prvi jesenski dan odločila za dostop z Bohinjske strani. S planine Blato po dolini Za Kopico do sedla Vrata, nato pa čez Hribarice, Kanjavec in čez sedlo Hribarice na Dolič.
Prekrasnemu sončnemu dnevu je sledila kristalno jasna noč. Morje žarečih zvezd in še lepo debela luna so vse ožarile s fluorescentno svetlobo, ki je bila tako močna, da 90 luxov iz svetilke sploh ni prišlo do izraza. Z lahkoto bi nadaljevala s hojo, če bi le poznala pot.
Tako sem s hojo pričela po sončnem vzhodu, ko je sonce že ožarilo vrh Kanjavca. Od koče na Doliču sem se po udobni muletjeri povzpela v smeri Triglava, vse do razpotja tik pod Triglavom, kjer se priključi pot s Plemenic. Do vrha Triglava me je ločila le še 1 ura hoje in plezanja, a sem nadaljevala v smeri Plemenic. Po nekaj korakih sem zavila levo, na lepo vidno pot, ki se blago prečno vzpenja pod Glavo v Zaplanji. V nekaj minutah sem prispela do Morbegne, od katere ni ostalo skoraj več nič. Niti ruševin ni, saj jih očitno Lojz sproti čisti. Tramovi so bili lično zloženi, nekaj kamnov pa v kupih. Žal Lojza ni bilo v bivaku, da bi mi povedala kako je s tem, tako da so to le moja opažanja.
Vzela sem si dobro uro za uživanje v samoti in občudovanje razgledov, ki se ponujajo z vrha Glave v Zaplanji, ki je le nekaj korakov nad bunkerjem, v katerem si je Lojz uredil bivak, in s sosednjega vrha, ki je na zahodni strani platoja, kjer je nekoč stala trdnjava.
Prešinilo me je, da je Lojz najbogatejši Slovenec, saj živi na najprestižnejši lokaciji, ki ji v celi naši deželici ni para. Ko bi le lahko tudi ostali navadni smrtniki kdaj prenočili v tem koščku raja.
V dolino sem se odpravila po muletjeri, ki se od Morbegne vije v smeri Doliča in se Pod Planjo priključila na pot, ki pripelje z Doliča. S sedla Dolič sem nadaljevala s spustom po Velski Dolini. Sprva kamniti svet se polagoma omehča s travo in macesni. Na koncu doline se označena pot vzpne levo proti Vodnikovemu domu, jaz pa sem zavila desno (oznaka sirarna) in nadaljevala po neoznačeni poti do Velega Polja (na karti je pot sicer vrisana kot označena). Nad sirarno sem zopet naletela na planinske oznake in nadaljevala čez Malo polje do presihajočega jezera. Pri jezeru gre označena pot naravnost in se prične vzpenjati Pod Mišelj vrhom, sama pa sem zavila levo po neoznačeni dobro vidni in uhojeni poti (ki je na karti sicer tudi vrisana kot označena). Pot, ki se blago vzpenja in spušča med smrekami in macesni, se kasneje priključi na markirano pot, ki vodi iz doline Voje k Vodnikovemu domu. Sledil je neskončen spust do planine Sp. Grintovica in naprej do Slapa Mostnice. Gornji del poti je precej strm, kamnit, blaten in spolzek. V nadaljevanju skozi gozd se podlaga le zmehča , pot pa za spoznanje izgubi na strmini. Od okrepčevalnice pri Slapu Mostnice nadaljevanje po lepi a dolgi dolini Voje in nato mimo korit Mostnice do Stare Fužine in še naprej do Ribčevega Lazu. Potem pa na avtobus, vlak in domov.
Še časovnica: Dolič - Morbegna 1,5 ure. Morbegna - Velo polje 3 ure. Velo polje - Slap Mostnice 2 uri 45 min (z dvema krajšima postankoma). Slap Mostnice – St. Fužina 1 ura 10 min kar hitre hoje. Stara Fužina – Ribčev Laz 20 min. Skupaj 8,5 ur hoje, s postanki 9 ur 40 min. Sicer pa v hoji nisem med najbolj hitrimi, v dolino pa grem sploh počasi.
Prilagam nekaj fotografij z telefona, ki pa kljub varčevanju z baterijo ni zdržal do konca poti.