Včeraj zjutraj sta se telesce in duša nekaj pregovarjala, prvo da je malce utrujeno, druga pa da prav nič, zato potegnem ven »listo za vsak slučaj« in izberem nekaj, kar naj bi bilo za oba. Ne preveč višincev in ne predolga, a lepa lepa tura, ves čas neoznačena, nekaj brezpotja. Ker sem tam že hodila, se mi zdi, da bo tura za razliko od včerajšnje pravi počitek (ah ja, kdaj me bo izučilo:jezik
. Dan za brisačo, kavo in sladoled, odločim. Parkiram v Poldovem rovtu (Vrata), kjer možiček pokaže pot, še več možičkov pa me pripelje do mehke potke, ki v dobre pol ure privijuga do odcepa za Brinje. Odcep je slabo viden, pozor na rdečo piko na kamnu, v bistvu je neizrazit grebenček. Če boste prišli do struge potoka (danes prazna) ste predaleč. Pot se kar takoj zažene strmo navzgor, in do kratke izravnave na sedelcu pred Brinovo glavo ne bo počitka. Na sedelcu lahko zavijete desno, v minutki ste na slikovitem vršičku s klopco (Brinova glava, 1586m). Potem pa nazaj in spet v strmino. Iz gozda v strme trave, iz trav v melišče, ki sem ga prečila že kar zgodaj spodaj. Čisto ob robu melišča strmo navzgor po nekaj deset metrih dosežemo spet bolje vidno potko, ki nas popelje v levo. Že na Brinovi glavi je bilo vse v megli, potem je bila ta le bolj gosta, tako, da vam v nadaljevanju od izstopa iz melišča ne znam opisati poti
. V glavnem gre proti levi in gor in v glavnem je ni. Šla sem po spominu in za nosom, poti in možičkov skoraj ni, enkrat so me nazaj proti desni vrnili glasovi zgoraj, na koncu pa me je na približno 2100m rešilo sonce, ki je stopilo oblake in pred menoj se je odpirala kulisa Martuljških prvakov. No, v takih trenutkih mi je vsakič sproti jasno, zakaj hodim tja gor
. Pokazala se je tudi potka do sedla, dolinica je bila prava. Na sedlu na levo, po neverjetnih zelenicah do skalnega vrha, ki je lahko pristopen (če bi stal v KSA, bi mu bilo ime dedec), z njega pa na drugo stran, po nekakšnem travnatem zelenem pomolu na sam rob, ki stoji nad Vrati s pogledi…. (ne najdem izraza, slike glejte!). Razgrnem brisačo, odprem piksno kave in se pasem na vrhu v soncu debelo uro. Čisto sem se pokvarila. Potem vse skupaj zagrne megla. Vrnem se do sedla in spustim na drugo stran proti bivaku II, ki ga danes ne vidim. Že od začetka težave dela zelo slaba vidljivost, v melišče vstopim zgodaj, a danes mi malo nagaja, saj niti stene na levi ne vidim. Sledim pač predhodnikom, enkrat iščem prehod malo dlje, pa na koncu upam, da bo izstop viden, saj bi podaljšanje pripeljalo v skok. No, izteče se dobro, ko nehajo težave, sem tudi pod oblaki in se vidi dobro. Še previdno po strmih potkah ob robu Rdečega potoka in to je to. Ponovno se je izkazalo, kako nespametno bi bilo po taki poti hoditi brez poznavanja terena, opisov, zemljevida, danes pa je zelo prav prišel tudi Suunto, saj je bil nekajkrat edini orientir, kje sploh sem. Vsaj za višino, kje sem, sem vedela. Telesce je sicer malo pojamralo (a paša na vrhu je pomagala), duša pa prav nič. Mihelič je za tole turo napisal: »Zanimiv, a strm in naporen pristop. Zgoraj brezpotje. Orientacijske težave so večje od tehničnih. Zelo, zelo samoten svet!« Pa o megli niti govril ni! A ja, še sladoled. ni ga bilo.