Po dopoldanskem obisku Slemenove špice sem po prihodu iz Črnih voda kar direkt brez ustavljanja v Tamarskem domu zavil na sosednjo pot proti Poncam. Cilj tega nedeljskega popoldneva je bil Srednja Ponca.
Po prihodu iz ravnine v strmino se pot začne takoj strmo vzpenjati in gre mimo mogočnega skalnega previsa, ki spominja na prazgodovinsko zavetišče.
In kot je že predhodnica napisala ne popusti do konca gozda, ko na levi vidim veliko melišče pod (domnevam) Zadnjo ponco.
Tam se začne malo bolj zanimiv del. Najprej preplezam manjši skalni skok nato sledi prva in zadnja omembe vredna zajla(dva klina izpuljena!) po kateri preplezam nekoliko večji skok(cca 10 m). To je bil zame tudi najtežji in najzanimivejši detajl. Potem gre pot naprej po pobočju in postane na mestih malo izpostavljena, čeprav se meni ne zdi preveč. Je pa eno mesto, kjer je pot že čisto spodjedena in je potrebna velika pazljivost, da ne zdrsnemo. Sicer pa pri prečenju vseskozi pogled uhaja dol v Tamar, prečim pa tudi nekaj grap.
Nato se pot zopet strmeje vzpne in se zopet začne vleči ko čreva.
Markacije sicer zadoščajo za orientacijo, a vseeno je potka slabo vidna in šele pri spustu ko gledam pot iz ptičje perspektive vidim, da sem na veliko mestih čisto po nepotrebnem rinil v skale. V resnici je treba v zaključnem delu le dvakrat ali trikrat malo poplezati.
Ko zagledam na levo Mangart vem da sem na mejnem grebenu in s tem tudi na cilju. Na vrhu srečam fanta in punco, katera mi pove da so prišli po Via della Vita in prečili čez Vevnico do Srednje ponce. Povem ji kakšna je pot do Tamarja in še malo poklepetava. Vpišem se v knjigo, oni odidejo jaz pa še malo uživam v prekrasni panorami z Julijci, vidijo se tudi Karnijci, Velika ponca(na kateri vidim nekaj ljudi) pa zakriva pogled na Visoke ture. Desno od nje, Dobrač seveda zopet bije v mene, desno od njega pa spoznam tudi Osojščico(Gerlitzen).
Nato sestopim tudi sam. Pot navzdol mi ne povzroča večjih težav razen tiste zajle od tam naprej pa trpijo kolena na strmini skozi gozd. Začelo se je malo mračiti a ker so Slemenova špica in Mojstrovke še ožarjene s svetlobo, sklepam da sem še na varni strani radarja.
Po prihodu v Tamar naročim pir(upam, da se s tem pirom nisem začel ponavljati tako kot nekateri z na primer podatkom, da so turo opravili sami
). No ob žuljenju piva zaslišim helikopter, ki gre proti Mojstrovki, do doma v Tamarju pa se s terencem pripelje tudi GRS. Ko grem po kolo, ki sem ga zjutraj skril v gozdu zaslišim iz pogovora: 'V nezavesti je!'. Pozneje tu na hribi.net izvem da je alpinistu v steni padla skala na glavo. Želim, da bi se vse dobro izteklo.
S kolesom do avta in domov. Prekrasen vikend, verjetno zadnji letošnji v visokogorju!