Včeraj sem obiskal ta zanimiv razglednik. Parkirišče skoraj prazno, večja skupina pohodnikov je namenjena proti Brani, jaz zavijem v Repov kot. Prečenje umazanega, rahlo pomrznjenega snega v spodnji grapi ne predstavlja nobenih težav. Po prijetni stezici nad tolmunčki sem se ob ptičjem petju malce zasanjal in naredil kakšnih sto višincev preveč.
V nekaj minutah sem na pravem mestu in z veseljem ugotovim, da je sneg pravšnje kvalitete, zato dereze ostanejo v nahrbtniku. Še nekaj lepega poplezavanja v suhi skali in uro četrt je vrh samo moj. Med sestopom srečam še enega obiskovalca, pozneje ga s fotičem ujamem v trenutku, ko pride na vrh, jaz pa do tolmunčkov.
Na vrhu je nekdo pozabil del samovarovalnega kompleta, pa ga lahko dobi, če želi.