Visoka Vrbanova špica

Od Staničevega doma do vrha je lahka pot, čez Malo Vrbanovo špico pa zelo zahtevna plezalna pot. Okrog Staničevega doma je nekaj snega, ki je saj zjutraj pomrznjen (v senci tudi čez dan).
Do Staničevega doma imaš pa več dostopov, najlažja sta iz Kota in Krme.

Meni pa je všeč pot po dolini za Cmirom. Je orientacijsko težja a lahka in zanimiva.

Danes sva s Petrom opravila vzpon iz doline Vrat pod Nad Kuhinjo špico in po grapi Za Cmirom do Begunjskih vratic. Do snega je treba pešačiti kar nekaj več kot uro. Na snežišče prideš šele malce pod Nad Kuhinjo špico, od koder naprej je sneg zelo ojužen in moker. Meni se je precej vdiralo, tako da sem porabil ogromno energije za sam vzpon do Begunjskih vratic. Od vratic do Visoke Vrbanove špice ali Begunjskega vrha je sneg ojužen in se predira (gamaše). Ob povratku sva z varne razdalje opazovala velik plaz, kateri se je vsul s stene Nad Kuhinjo špice. S seboj je poleg velike količine snega prinesel tudi precej drobirja. Pod steno je viden svež zelo velik plaz drobirja. LP Andrej

Včeraj sem se odpravila na Visoko Vrbanovo špico. Omahovala sem med izbiro ali iz Kota ali iz Krme, ker pa sem Krmo videla le pozimi, ko smo šli na Kredarico, sem se vseeno odločila, da si jo ogledam še v poletnem času,ko je brez snega. Pot iz Krme je prečudovita, sploh ni zahtevna, še manj pa tako strma. Nekaj strmine poplačajo sprehodi po travnati ravnici, ki nudi pravi počitek za noge. Ob prekrasnih razgledih, ki jih ponuja pot proti domu Valentina Staniča pozabiš na uro in dolžino poti. Kar mimo doma proti vrhu Visoke Vrbanove špice, nazaj grede pa počitek in dobra malica, ki jo ponujajo v domu poplačajo ves trud. Pot je res primerna za vsakogar, ki ne želi naporne ture, pa bi vseeno rad užival v objemu gora in lepot, ki jih ponujajo razgledi. Kljub vsemu, da je dolga, pa mi ni žal za noben prehojen korak.

Včeraj sem se odpravila na Visoko Vrbanovo špico. Omahovala sem med izbiro ali iz Kota ali iz Krme, ker pa sem Krmo videla le pozimi, ko smo šli na Kredarico, sem se vseeno odločila, da si jo ogledam še v poletnem času,ko je brez snega. Pot iz Krme je prečudovita, sploh ni zahtevna, še manj pa tako strma. Nekaj strmine poplačajo sprehodi po travnati ravnici, ki nudi pravi počitek za noge. Ob prekrasnih razgledih, ki jih ponuja pot proti domu Valentina Staniča pozabiš na uro in dolžino poti. Kar mimo doma proti vrhu Visoke Vrbanove špice, nazaj grede pa počitek in dobra malica, ki jo ponujajo v domu poplačajo ves trud. Pot je res primerna za vsakogar, ki ne želi naporne ture, pa bi vseeno rad užival v objemu gora in lepot, ki jih ponujajo razgledi. Kljub vsemu, da je dolga, pa mi ni žal za noben prehojen korak.

Včeraj sem se odpravila na Visoko Vrbanovo špico. Omahovala sem med izbiro ali iz Kota ali iz Krme, ker pa sem Krmo videla le pozimi, ko smo šli na Kredarico, sem se vseeno odločila, da si jo ogledam še v poletnem času,ko je brez snega. Pot iz Krme je prečudovita, sploh ni zahtevna, še manj pa tako strma. Nekaj strmine poplačajo sprehodi po travnati ravnici, ki nudi pravi počitek za noge. Ob prekrasnih razgledih, ki jih ponuja pot proti domu Valentina Staniča pozabiš na uro in dolžino poti. Kar mimo doma proti vrhu Visoke Vrbanove špice, nazaj grede pa počitek in dobra malica, ki jo ponujajo v domu poplačajo ves trud. Pot je res primerna za vsakogar, ki ne želi naporne ture, pa bi vseeno rad užival v objemu gora in lepot, ki jih ponujajo razgledi. Kljub vsemu, da je dolga, pa mi ni žal za noben prehojen korak.

Čestitke,Sabina.
Mi pa smo bili prejšni dan,le da smo šli iz Kota in šlo po plezalni na Malo Vrbanovo, prečili do Velike Vrbanove Špice sestopili pa K Staničevi koči na zasluženo pavzo.Ob koncu nas je malo pralo...

Čestitke,Sabina.
Mi pa smo bili prejšni dan,le da smo šli iz Kota in šlo po plezalni na Malo Vrbanovo, prečili do Velike Vrbanove Špice sestopili pa K Staničevi koči na zasluženo pavzo.Ob koncu nas je malo pralo...

Čestitke,Sabina.
Mi pa smo bili prejšni dan,le da smo šli iz Kota in šlo po plezalni na Malo Vrbanovo, prečili do Velike Vrbanove Špice sestopili pa K Staničevi koči na zasluženo pavzo.Ob koncu nas je malo pralo...

Bravo prjatlca!!!
Jest sem bla v ekipi z mukico.Čez špice sem šla prvič po zajlah in klinih ,zato je bla ta pot zame nekaj posebnega.

Jaz sem imela včeraj več sreče z vremenom kot mukica, še prevroče je bilo.
Čudovita je tura iz Kota po Rekarjevi poti.Bila sem prvič, a gotovo ne zadnjič.

Mukica, vem, tudi jaz bi morala biti v soboto z vami, pa je prišlo nekaj vmes. Zato je turca padla v nedeljo. Ja Majči, pridna si bila in vse čestitke obema z mukico. Upam, da se naslednjič vidimo!

Lepenatka, meni je v soboto Rekarejva ušla, bi morala iti z mukico in m.b., sama pa v kline ne grem.., verjamem pa ti, da nisi bila zadnjič. Veliko užitkov ti želim tudi pri naslednjih podvigih.

Hvala Sabina, tudi ti uživaj maximalno.

Zanima me pot Lojzeta Rekarja. V kakšnem stanju so varovala?

14.7. so bila varovala v redu. pot je kar zahtevna zaradi dolžine in prepadov z obeh strani, ko se giblješ po vršnem grebenu med obema špicama. Drugače pa priporočam.
Pa varen korak.

A vi ste bili zadnjič na Jezerski Kočni? Si pisala o ocenah tamalih dveh! Lepo.

Včeraj sem prehodila spominsko pot, imenovano po Lojzetu Rekarju čez Vrbanovo špico. Pot je odlično varovana, tako da je hoja po grebenu in strmih izpostavljenih prehodih prav uživaška
Razgledna pot in jasen dan sta ponudila širne razglede. Čudovit dan v Triglavskem kraljestvu

Je morda kdo obiskal Pot Lojzeta Rekarja v zadnjih dneh in bi lahko posredoval informacije o razmerah?

Hvala

Danes sem se namenil na Macesnovec, da se naužijem jesenskih razgledov. Vremenarji so napovedali razjasnitve, zato nisem hitel in sem začel v Lengarjevem rovtu šele ob devetih. Težki oblaki so viseli nad Kotom in malo nad studenčkom, kjer bi se moral usmeriti proti Macesnovcu, se je pričela gosta megla. Odločil sem se za pot proti Staničevem domu. Z razkrojem oblakov ni bilo nič; megla je vztrajala od 1400 m pa vse do 1950 m. Na tej višini pa se je nebo odprlo, modrina neba in topli sončni žarki so mi ogreli telo in dušo. Na odcepu za Visoko Vrbanovo špico sem kar avtomatično zavil v desno in se še enkrat povzpel po zavarovani poti preko obeh špic. Pravi užitek. Pot je suha, v senčnih severnih delih malo pomrznjena, vendar brez problemov. Sledilo je razgledovanje, fotkanje, malo počitka in sestop do Staničevega doma, kjer sem se moral kar malo premagovati, da nisem nadaljeval vsaj na Begunjski vrh. Dovolj za danes. Spust v Kot je minil v toplem soncu, v spodnjem delu pa ponovno v gosti megli. Kot da bi prišel iz raja v realnost.
Že nekaj časa mi ne uspe naložiti slik, zato jih žal tudi danes ne bo.

Ker mi zadnjič ni uspelo naložiti slik, se šele danes pridružujem tistim, ki smo v četrtek uživali v soncu.