Ponoči vstanem, si oči pomanem in stopim na plano. Še je luna, vse je obsijano. Kofetek ob Krajcarci. In pot pod noge. No, še prej prevoz na izhodišče, tokrat deset minut. Potem pa v jutranjem hladu, zložno in prožno, po mulatjeri navkreber. Skozi Trebiški dol me vodi pot. Kar hitro sem pri lovski koči in ker sonček še ni posijal tako globoko, jo odkurim naprej. Hladno je, vroči september gor ali dol. Kmalu sem na razpotju, desno se gre na Prehodavce, jaz jo uberem levo proti Zadnjici oz. sedlu Čez Dol in kaj kmalu me možic usmeri na stezico v levo. Sto metrov višje pridem na sonce, pozajtrkujem, potem pa lahkih nog naokrog (z naokrog mislim levo, desno, navkreber po stezi) in kmalu zagledam vrh pred seboj. Še par korakov in že pozdravim dekle (gospo) na vrhu in pobožam njeno psičko. Nato se malce umaknem, uredim misli, globoko vdahnem, izdahnem, malce pomeditiram . . . verjetno sem izgledal jako nedružaben . . . nato pa le pristopim in malce poklepetava. Ko ostanem sam, pa si privoščim še četrtinko ure z možgani na off (brez plaže in čivave). Do sedla po taisti poti kot gor grede, nato pa zložno in malce manj prožno sestopim v Zadnjico (Zajnco). Prima tura, flore obilo, favne nič (samo dve kobilici), o razgledih itd. pa ni da bi govoril. Trenta je pač Trenta. In njene stranske doline
čudovito. Naslednjič pa spet s smučmi