Ja, ja.. Ne gre za to, namreč strah, al ne. Z mojim sva bila že marsikje, kjer je bilo mene malce strah, pa njega ni bilo itd..
Namerno sem namreč razkril svojo napako- da sem Reksija vlekel nekam, kamor sem si mislil, da zanj to ne bo nič. A sem se uštel. Zakaj? Ker nisem upošteval njegove velikosti in predvsem tega, da si ne pusti pomagati (dvigniti ga ne smeš). In če to poizkušaš, ga napade večja panika od tiste- zaradi skale, oz iskanja prehoda. Po raznih žlebovih sva že lezla, ko se je s hrbtom lahko uprl vame, pa je šlo, na odprtem pa je zadeva drugačna. Človek pač narobe sklepa: bova šla ob jeklenici in po klinih. Njemu te stvari ne pomenijo nič. Tako da, zagotavljam, da bom drugič bolj resno razmislil o tem, katera pot je zanj primerna in obratno. Ker, če bi bil Reksi bodisi večji ali manjši, bi bilo zanj precej lažje. V njegovem primeru pa se je izkazalo, kot mučenje. Še najbolj pa dejanje obžalujem seveda jaz.
Kljub temu spodrsljaju še vedno stojim za stališčem, da s psom v skale- čim manj!
Mogoče je pa res, da je človek bolj podoben opici, kot njegov najboljši prijatelj.
Reksi je bil užaljen in utrujen.
Pa ni problema: naj sledi -linč.