Avto pustim na ovinku med Koroško Belo in Potoki (Soteska) in poiščem sprva lepo vidno pot čez železniško progo in pašnik, ki se takoj izgubi. Zavijem rahlo desno v gozd, nato po poseki mimo številnih odduškov in vodnih zbiralnikov. Kmalu se mi pokaže lepa, z listjem pokrita strma pot, ki se vzpenja po izrazitem grebenu na neznan vrh. Na vrhu nobenega cahna, le dve luknji, v eni ostanki kurišča. Za trenutek pot izgubim, nadaljujem navzdol proti izrazitem sedlu. Na sedlu najdem pot, ki se občasno izgublja v pravi džungli. Malo gori, malo doli. Ker se mi zdi, da več doli kot gori, se odločim po svoje v breg. Da ne govorim o piksnah, plastenkah in plastičnih kantah, ki ležijo vse naokoli. Ja, vse sorte puščajo za seboj gozdarji. Prečim nekaj vlak, posek, potok Sevnik, in po lomastenju in pretepanju z vsemogočimi gozdnimi izrastki končno dosežem markirano pot. Pot je od vode precej načeta in se kmalu razširi v skoraj pravo cesto. Ne dolgo nazaj je bila to samo pot, zdaj so vse zrili in naredili cesto. Ko pridem do odcepa, na katerem je pisalo »Ajdna ni prehodno« me premaga firbec zakaj je temu tako. In sem izvedel
. Pot je že dolgo opuščena, zato se kmalu izgubi pa spet pojavi, v pomoč je nekaj možicev, na koncu pa tudi teh zmanjka ali pa jih nisem videl
. Grem po občutku, prečim na desetine podrtih dreves. Ko pridem na sedelce, kjer se združita markirani poti (z Valvasorja in iz Potokov), je do vrha Ajdne samo še nekaj strmine. Po 10ih minutah dosežem vrh. Bilo je sončno in toplo, razgledi ne prav daleč, a cilj dosežen. Po urci meditiranja se odpravim po klasiki nazaj do vasi Potoki, nato pa še cca 15 min hoje ob cesti do izhodišča.