Z Darkom sva v petek popoldne premlevala o hribovski turci in se odločila za Brano. Ni daleč, ni visoka, pa čim prej je treba sestopit zaradi močnega sonca. Darko ne bi bil Darko, če ne bi zopet zamudil, tako, da s praznega ?? zgornjega parkirišča štartava malo pred osmo. Koča je odprta, spijeva čaj, dereze na čevlje in v akcijo.Malo pred nama sta zaorala v ledino dva smučarja in nama olajšala vzpon. S previdno hojo in s cepinom v roki, sva kaj hitro dosegla vrh, medtem sta smučarja že odvijugala proti sedlu. Tudi midva sva po sledeh vzpona kmalu sestopila, saj je sonce žgalo kot za stavo...