Že kak mesec sem poslušal klic gora (še posebej glasna je bila Brana) pa se mu nisem mogel odzvati. Najprej me je zdelala bolezen, potem je bilo v službi potrebno nadoknaditi zamujeno, poleg tega me je zapustila kondicija, tako da ni in ni šlo. Ta teden pa se je končno vse uredilo in vzel sem si prost dan. Sicer z grenkim priokusom, saj naj bi bilo vreme danes slabše kakor prejšnje dni. Ko sem se zjutraj peljal po cesti, pogled proti goram res ni obetal kaj posebej dobrega, a se je počasi jasnilo in kmalu po prihodu na Sedlo se je naredil čudovit dan.
Razmere za vzpon na Brano sicer niso ravno optimalne. Na melišču je precej napihanega snega in že vstop na »melišče« je treba zastaviti visoko pod Šijo, kar nakazujejo tudi stopinje predhodnikov. Treba je biti pozoren na vsak korak, saj se zadnji sneg ni sprijel s podlago in se pod nogo rad spelje.
Sprva nisem bil najbolj prepričan vase, a so mi občasne stare stopinje dale nekaj moralne podpore. Proti vrhu sem šel nekako po sredini stene, sicer malo bolj desno kot prejšnjič, a sem na koncu izstopil na vršno flanko na istem mestu kakor zadnjič, saj druge alternative skorajda ni.
Na vrhu kratek postanek v zmernem vetru, ravno toliko da sem nahranil sebe in par kavk, ter se odpravil nazaj. Imel sem namen sestopiti po grebenu, saj sem pričakoval, da bo spihan do stare podlage. Žal pa sem že po parih korakih uvidel, da to ne bo šlo, saj je veliko napihanega snega, ki nič ne drži. Tako sem se vrnil nazaj in sestopil po poti vzpona. Sestop sem skoraj do polovice opravil kar ritensko, je bilo bolj varno.
Ob prihodu na sedlo pa prava pomladna pravljica; čudoviti razgledi, temperature za sončenje in nikjer nikogar! Skoraj tri ure sem se zadrževal okoli koče. Dan je bil skoraj popoln, boljši bi bil le, če bi na Sedlu sposojali smuči in bi jih lahko potem na Pastircih vrnil v depo
. No, pa je šlo na sestopu tudi brez tega, saj je bil sneg ravno prav zmehčan za brezskrbno dričanje navzdol, »proga« pa je tudi urejena. Na Pastircih spet kratek postanek ob poslušanju ptic in opazovanju vrhov. Pomlad je že kar pošteno zavihala rokave! A je sonce že počasi izgubljalo svojo moč in se je bilo potrebno posloviti od gora za danes.
Pod Pastirji pa še malo telovadbe po precej ledeni poti. Ko sem že mislil, da sem se izognil vsem pastem, sem naletel na precej veliko ploščo ledu, skrito pod listjem. Zasukalo me je in izvedel sem pravo »pirueto«. Ker pa ledni športi niso moja domena, sem naredil le enojni axel, pa še tega s padcem! Pristanek je bil trd in boleč a k sreči razen ranjenega ponosa nisem utrpel večjih poškodb. Nato pa le še zložen sprehod do Jermance. Skratka, kakor bi dejal naš Borut: »Kakšen fantastičen dan!«