Ceria Merlone (s koče Corsi na kočo Brazza in nazaj).
Dolžnostna tura vsakega gornika, pravi Tine Mihelič. Pa ni le dolžnostna, če želite nepozabno preživeti dan v gorah, imate voljo, kondicijo, znanje in željo, potem vam priporočam obisk te zavarovane poti, ki preči verigo Poliških špikov in kjer ni niti za trenutek dolgčas. Odsotnost telesa in prisotnost duha, bi jo najkrajše opisala. Po lepem uvodu prejšnjega dne (glej pri opisu Mrzla voda -C. Pupiss), jo zgodaj zjutraj mahneva po poti št.625 pod Kapno steno (v bistvu tudi pod Koštrunovimi špicami) levo od koče. Celotna pot poteka po izjemno lepih predelih, mimo številnih vrhov in vršičkov, stolpov polic… Vseh imen seveda ne vem več, vam pa priporočam vodnik Tineta Miheliča, Julijske Alpe, kjer boste pod št. 1268 našli vse. Res dober opis. Več bodo povedale slike. Naj pa opozorim na težavo, s katero sva se srečali. Na škrbini Forca de la Val (ne vem domačega imena) opaziva na novo napeljane jeklenice, poleg njih pa možica. Najdeva tudi kakšni 7m prusika, leži na poti poleg pol banane. Očitno izgubljen ob malici. Nekaj časa si ogledujeva, kam bi jeklenice peljale, potem pa se odločiva, da slediva lepim markacijam in odločni puščici, ki vodi navzdol. Saj veste, v dvomu po markacijah. Napaka! Očitno so pred kratkim spremenili potek poti. Malo pozno sva visoko v kaminu ugotovile, da je stara pot očitno le še markirana, a opuščena, ne le to, odžagali so tudi jeklenice, ki so zvite ležale ob bivši poti in na koncu sva za duševni mir uporabile prusik, najdem ob poti. Kakšnih 50m višje sva se pridružili novi poti, spet označeni le z možicem, markacije pa so tudi s te strani vodile v pravkar preplezano sr…e. No, nadaljnje pol urice sva hodile bolj v tišini in mlele preživeto, potem pa so stolpi, travice, lepote poti naredile svoje in naju vrnile nazaj v dobro razpoloženje in težava je zginila v pozabo. Ni bila najina napaka, markacisti bi seveda morali na nek način opozoriti na spremembo poti. Alessio bo najbrž pravi naslov. Drugih težav na poti ni bilo. Sestopili sva na pot, ki vodi s Špika hude police in do Koče Brazza, nato pa se preko Passo Scalini (uf, vzpona je za 400m) vrnile nazaj v domicilno kočo Corsi. Polento imajo dobro, pir kot rečeno drag, kava je 2€, gužve posebne pa ni bilo, saj se je za tretji dan obetala slabša napoved. Ob dobrem razpoloženju (sopotnico čisto meče iz tira že limonada) in obilici smeha sva preživeli večer, analiza gostov in domačina pa je bila tudi zabavna.
Za celoten krog sva porabili 11 ur, ob tem sva veliko časa porabili za fototermine (med sabo, s skalami, s kozli, kar s čim), kakšne pol ure pa naju je stala tudi zadrega v kaminu Špika nad Špranjo. Naredili sva približno 1500 višinskih navzgor in enako navzdol. Kaj naj rečem? Redko katero doživetje v življenju tako izpolni človeka. Naj povem, kaj sem rekla sopotnici? Pod sliko piše.