Rečeno storjeno. Dovška baba je bila danes najin cilj, taka bolj ornh zimska tura
. In vredna krsta Mojčinih derezic.
Pot naju vodi skozi vas Dovje, kjer na križišču za Dovško babo in Kepo parkirave. Pot od tu naprej je pravzaprav pošteno ledena, tisti, ki se tod naokoli vozi brez verigic, se "špila"
z življenjem...Pa bi se tudi midve lahko, v kolikor bi naju derezice čakale nekje doma
. Pri tisti lepi hišici, ki jo je slikala Lidija,se dvigneva v hrib. Že kaj kmalu na naju čakajo zares lepi razgledi na Julijce, a o njih nekoliko kasneje. Med potjo, ki je seveda večinoma odeta v zimsko preobleko, opazujeva nemalo vikendov, ki se jih nebi branila
...že vsaj zaradi njihove lege ne. Pot je na nekaterih delih ledena-led se skriva pod listjem, zato ob nekoliko večji strmini večja pazljivost. Rahlo sonce prijetno greje, zato kmalu slačenje. Na jasi, kjer je prijetna klopca zraven nje pa podrtija, imava počitek...oči nama nemalokrat bežijo tja k Triglavu in njegovim sosedom. Uživava...in se nastavljava vedno bolj prijetnemu sončku
. Strmina na nekaterih mestih je kar velika, a jo z lahkoto premagava. Na grebenčku pod planinco pa poezija
...razgledi, ki jemljejo dih. Lepo, čudovito, nepopisno, neopisljivo je
... Spet sledi "foto sešn"
. Kako sva bili sami sebi smešni, ker sva se tako otroško veselili...le kako se nebi, saj sva imeli vse tisto, kar si lahko samo želiš
...čudovito družbo, lepo vreme in razglede, ki narišejo nasmeh tja do ušes
. Pri kočici ni nikogar. Vsi so krenili na vrh. Spet kako uro uživancija... martinčkanje... ob pogledu na Julijce in na Kepo
. Greve še na vrh s katerega se vsi že vračajo...nekateri peš, nekateri s smučmi. Lepo jih je opazovat. Vsi smo navdušeni nad to zimsko idilo, ki jo nismo pričakovali. Na vrhu sva sami. Jz gledam še proti Stolu, saj je tačas manjša skupinica prijateljev hodila nanj. Razgledi za bogove, vetra nič, še brez kape in jakne bi lahko skakala naokrog
. Slikanje nama spet vzame nekaj časa...in prav je tako. Nobena od naju kar ne more verjeti, da sva tu...da naju je gora pustila k sebi
. Derezice, ki sva jih imele pripete, so nama nekoliko olajšale sestop do koče. Malo se okrepčave, nato pa počasi po poti dol. Tu sva ujeli nekaj čudovitih utrinkov pa tudi sončni zahod
...za piko na i. Po 3h hoje po snegu in ledu sva na izhodišču.
Za mano je čudovit, lep, nepozaben zimski dan, ki sem ga preživela v čudoviti družbi
. Upam na še kakšen podoben podvig do konca tega leta.