Včeraj sem bil prvič letos na prvaku Kamniških Alp. Zvabila me je lepa vremenska napoved, malce sem bil v skrbeh glede gnilega popoldanskega snega, vendar je zajec tičal drugje. V napovedih veter ni bil niti z besedico omenjen,bil je pa orkanski, tako, da je kakšno daljše razgledovanje, preoblačenje ali celo malica, odpadla. Dobro, da je na vrhu kol, kamor sem nataknil zanke palic, sicer bi jih odneslo, s cepinom pa sem fiksiral ruzak, in opravil nekaj posnetkov v močnih sunkih vetra. Na srečo je bil tako močan samo čisto na vrhu, malce nižje ni bil več moteč.
Cesta je lepa, na parkirišču pri žičnici le par vozil, dereze je bilo smiselno nataknit po kakšnih dvajsetih minutah hoje. Pred izhodom iz gozda je špura malce čudno potegnjena, očitno njen kreator ni bil najboljši poznavalec smeri.
Od tam naprej pa pravi užitek. Ruševje (razen čisto spodaj) je lepo zalito in samo piči naravnost po idealnem snegu do sedla. Skupaj sem naštel enajst pristopnikov, ki smo razen omenjenih težav preživeli čudovit dan.