Danes na Grintovec. Avto sem pustil na koncu ceste nad Suhadolnikom in nadaljeval čez Taško in na Kokrsko sedlo ter na vrh. Pri povratku sem se iz sedla vzpel kakšnih 50 višinskim metrov po poti na Kalško goro, nato pa zavil desno na prečno pot pod ostenji Kalške gore in v glavnem Kalškega grebena, po kateri sem šel dokler ni prišla do melišč nad ravnico Pod grebenom, od tam pa naravnost skozi gozd do avta.
Vreme je bilo zjutraj oblačno, megleno in obupno depresivno, kočo na Kokrskem sedlu sem zagledal, ko sem bil le nekaj metrov pred njo. Zadnjih 200 višinskih metrov pod vrhom Grintavca pa se je popolnoma zjasnilo, tako da so bili z vrha razgledi res veličastni. Veter, ki je pihal v zgornjem delu ni bil premočan. Med potjo sem srečal kakih dvajset pohodnikov, v veliki večini pravzaprav pohodnic, kar nekaj jih je bilo čisto samih. To se mi zadnje čase zdi kar nekako splošen pojav, kaj za vraga počnejo fantje?
Nad Kokrskim sedlom mi je pozornost prebudila pot pod ostenji Kalške gore in grebena. Časa sem imel dovolj, zato sem se odpravil po njej. Zanimiva in silno razgledna (Kočna in Grintovec sta kot na dlani) lovska (morda pastirska) pot, nekoč očitno ročno vkopana vodi po travnatih pobočjim in čez številne grape, od katerih sta ena ali dve malo težje prehodni saj so pot odnesle ujme, ostala pa je mešanica precej strme zemljine in peska, ki se pod nogami podira.
Kakšen kilometer od Cojzove koče je na višini približno 1800m zaklenjeno zajetje vode, malo kasneje pa se začne pas ruševja, ki je bilo ob poti nedavno nazaj skrbno izsekano. Po koncu rušnatega terena pot vodi skozi zelo strme gozdove nad Taško in še naprej nad Staro potjo. Pot, pod katero so 200 ali 300 metrski prepadi, je tukaj sem ter tja široka komaj za dober čevelj, nagnjena in zemljata, zato hoja po njej v mokroti nikakor ni priporočljiva. Pot vztraja pod ostenji še kakih 500 metrov dlje kot stara pot, nato pa se preko poraščenega grebenčka elegantno spusti v grapo in naprej na melišča. Tik nad melišči sem opazil dva klina, očitno namenjena pletenici, ki pa jo že davno ni več, višje zgoraj pa celo večjo skalo z zbledelimi rdečimi markirnimi pikami.
Od melišč dalje poti nisem več iskal, temveč sem šel naravnost navzdol najprej po grapi, nato pa po gostem smrekovem in kasneje listnatem gozdu, dokler nise prišel na staro pot tik pred razcepom za pot čez Taško.
Zimska oprema nikjer, tudi na vrhu Grintovca seveda ni bila potrebna.