Jalovec je gora za dušo. Gor sem bil okoli 70 krat iz vseh smeri, v vseh letnih časih. Najlažje je seveda iz Zapodna na Špiček in na vrh. Meni najljubša je pot iz Zapodna mimo lovske koče na Mali kot in preko Goličice na Jezerca ter na vrh (tam okoli 2,0 - 2,45 ure), sestop preko Velikega Ozebnika na Špičko in nazaj dol v Zapoden. Za tiste, ki želijo samotno vzpenjanje je najlepše iz Loške Koritnice na sedlo Brežice in preko Škrbine za Gradom na Špičko, ter vzpon na vrh in sestop preko Kotovega sedla nazaj v Loško Koritnico. Dvakrat sem delal tudi varinato mimo Loškega žlebu čez "velike prode" na zahodni strani in se po neki grapi priključil zavarovani poti, ki pelje s Kotovega sedla na vrh. Šel sem tudi iz Bavšice skozi dolino Bale na Škrbino za Gradom, še najbolj se je vlekla pot z Vršiča. Seveda pa pozimi vedno iz Tamarja skozi Ozebnik, enkrat sem poskušal skozi Loški žleb, pa sem zaradi slabih snežnih razmer obrnil. Seveda pa bo zelo razočaran tisti, ki bo računal, da so poti na Jalovec zavarovane tako, kot je recimo na Triglavu. Jalovec ni gora za kogarkoli, zato je tudi obisk znatno manjši kot na drugih gorah in mogoče je celo prav tako. Nikakor pa se ne strinjam, da so varovala dotrajana, ker temu preprosto ni tako, kot tudi ni tako zelo krušljiv kot navaja geolog79. No mogoče še ni videl kakšne so dejansko krušljive gore. Pa še eno čudovita lastnost ima jalovec, namreč na Špički so bili vedno prijazni oskrbniki od Franceljna, Pavleta in sedaj Nade in Maričke. S takimi ljudmi je vedbo lepo pokramljati.