Kristal. Le kateri planinec si ga ne bi zaželel obiskat v teh prelepih zimskih dneh. Na moje vabilo sta se mi odzvala Ivo in Darko in včeraj smo skupaj opravili to veličasno turo. Preprečili nam jo niso niti odgovorni za zaporo ceste Planica -Tamar
, en majhen plusek je vsaj vtem, da je bil Dom v Tamarju odprt. Zjutraj baterije nismo rabili, zvečer pa, saj je v koči sedeti za pečjo pravi užitek. Med trinajstimi pohodniki sta bila le dva smučarja, do vhoda v ozebnik se je dalo tudi brez derez. Zanimivo, kako so dopoldne po ozebniku frčale kepe snega, kosi ledu, pa tudi kakšen kamenček se je sprožil, popoldne pa kot bi hodil po drugem svetu, vse je bilo mirno. Sam ozebnik ni zahteven in se je dalo hitro vzpenjati po njem, motili so le malo prej omenjeni izstrelki, ki pa tudi slučajno niso bili tako veliki in nevarni, kot marca ali aprila.
Najzahtevnejši del ture je vsekakor od sedelca do grebena, saj se ti ne sme pripetiti niti najmanjša napaka pri hoji. Sneg je bil povsod ravno prav trd, pa tudi dovolj ga je bilo, da je bila hoja užitek, jeklenice je vidne vsega skupaj dva metra,
greben je veliko lažji, le na enem mestu se malce spustiš pod njim, kjer je zahtevnost in nevarnost zopet precej večja. Na vrhu sem se zadržal več kot pol ure, užival sem v fantastičnih razgledih, vetra ni bilo niti za vzorec, in kar je najpomembneje, slikal in malical sem brez rokavic, tako toplo je bilo.
Sestop je zahteval še več koncentracije, sonce se je počasi spuščalo, ozebnik je zopet deloval kot hladilnik. Pod njim zamenjam cepin s palicami, dereze pa sem imel na čevljih do Doma, saj je ravno prav snega. Zjutraj smo avto zapustili pri minus osem, zvečer, ko smo prispeli do njega, pa je bilo zopet -8°C.
