Tokrat je bil četrtek "dan za metek", ki je na celi relaciji pripadal samo meni, saj so očitno vsi ljudje na smučariji.
Po suhi, prašni cesti se zapeljem do odcepa za Kamniško sedlo in parkiram na betonskem snegu. Čeprav je od tu do Jermance še kar nekaj ovinkov mi ni bilo žal pešačenja, saj z avtom prav daleč ne bi več prišel. Cesta je zvožena do lovske opazovalnice na Jermanci ampak ne s tako majhnimi avtočki, kot je moj. Pot je prav dobro shojena le do Pastircev, ne vem, kateri norec
si je umislil direttissime, saj sem bil tam mimogrede. Dereze sem si navezal šele pri Kamrci, pa sem obžaloval, da nisem prej, saj je že pod njo sneg pomrznjen, z nekaj centimetri svežega poprha, ki ga ja pri koči že čez gleženj. Ta zveži snegec je bil pri povratku prav nadležen, saj ga je močno sonce hitro ojužilo in so se delale cokle. 100 višincev pred bajto obvezne dereze in cepin. Na sedlu blag vetrič, vendar izredno mrzel, tako, da sem imel roke bolj v žepih, kot na sprožilcu fotiča.
Tudi ob povratku nisem srečal nikogar, še kavke so se izneverile.