Mala Martuljška Ponca

Krasen potopis in čestitke za fantastičen vzpon Martuljške gore so res klasa zase.
Ampak res, en podpis manjka...

Lep, bogat opis, poln informacij, opremljen z navdušujočimi posnetki, vse je prikazano, sploh nič ne manjka! Res, prava predstava doživetega!

Ker poletje ša traja, sva se včeraj z Rajkom odločila za obisk te zapostavljene gore. Skoraj vsako leto jo obiščem s severa, čez Kotle, tokrat pa sva pristopila z Dnine. Zavedam se, da je ta pristop zimski, ko je skok pred sedelcem lepo zalit, vendar mi je poznan obvoz tudi v letnem času, ko ni snega. Na tem delu je napeljana celo debela vrv, tako, da je bil ta del vzpona še najlažji.Vedel sem za podrtijo, vendar ne takšnih razsežnosti in če ne bi imel Rajka s seboj, bi se kratko malo obrnil.
S te strani v bodoče samo še po debeli snežni odeji.
Ker je na vrhu (kjer je prostora samo za enega in pol človeka)precej vleklo, sva pomalicala malo nižje v zavetju in se nisva niti vpisala.
Cel dan sva videla tri živa bitja; gamsa, kavko in malega ptiča, ki je vztrajno nekaj brskal v steni pod bivakom.

Prespal sem v Bivaku I. Dostop do bivaka kljub jeklenici plezalen. Pleh z dušo, AO Jesenice hvala.

Včeraj 12.7. sem šel na sedlo med Malo in Veliko ponco. Sneg se prične v višini Bivaka I, potrebna je vsa zimska oprema. Na sedlu in približno 15 m pod sedlom snega več ni, zato je zelo prav prišla predhodno napeta vrv, s pomočjo katere sem se preko krušljivega kamenja potegnil na sedlo. Padajoče kamenje.

S sedla sem se spustil čez Kotle, nekje na sredini pa desno in po grapi za Ak, potem pa še mimo slapov v Gozd martuljek.

Tista vrv je bila že ob prečenju Z grebena MMP zelo načeta, upoštevajte to ko se obešate na nepreverjene stvari, če nočete po grapa express bo enke.

Ja, tista vrv je res le opora, vedno je treba biti v pripravljenosti, da se strga.

Ima morda kdo kako informacijo o poti na Malo Ponco čez Kotlje oz. mimo Treh macesnov. Količina snega v škrbini med Poncama?

Če ti to kaj pomaga...

Za na MMP čez Kotle si malce pozen in bo bolj malo snežne uživancije.

Hvala za info!

Jasenje-Pri Ingot, Za akom, Trije macesni, Mala Ponca, sestop čez Kotle.Pri Treh macesnih se je najbolje povzpeti skrajno levo in nato prečiti preko grape(podrto-krušljivo).Pod Veliko Ponco prečimo globoko grapo, ki ne povzroča velikih problemov(mestom zelo zbit pesek).V grapi med Poncama še nekaj zbitega snega(zimska oprema ni potrebna)-potrebna pa je previdnost-naloženo.Pot čez Kotle zelo težko sledljiva, zelo malo možicev, posamezni deli zaraščeni-ne priporočam, če je ne poznate.Voda še pod Tremi macesni, nato pa šele Pod srcem.

Danes sva uživala v tišini Martuljka. Razen gamsov nisva srečala nikogar.
Pristopila sva mimo bivaka pod Špikom in čez Kotle in se vračala mimo zelenih Treh macesnov v dolino. Zeleno je bilo samo pri macesnih, vse ostalo navzdol kamen na kamen.
Od bivaka za Akom navzdol je na delu poti, kjer so zajle, še pozno popoldne mokro in spolzko.
Prekrasen martuljški dan!

Jest sem tudi bil gori danes okoli 15ure iz VD. Nisem srecal nobenega s te smeri, razen ob povratku punco iz smeri spika proti krnici

Za slabi 2 uri sva se zgrešila.
Tam, kjer si prišel gor, zgleda od zgoraj kot pravi kamnolom. Pa verjetno ni tako hudo.

O je je. Kamnolom je še premila beseda.

Lepo sta se imela, Drago, privoščim.
Za pristop z Dnine pa Juš pravilno ugotavlja. Za to podrtijo slovenščina nima prave besede. Najbrž je še hujše kot lani jeseni (malce višje moje slike in opis)

Mal se "voz" bl psiha kot kejkol druzga tm, men je vsec

Tudi jaz sem šel včeraj iz smeri Krnice. Tura je izvedljiva, vendar je ne bi priporočil. V grapo sem vstopil povsem spodaj po trdem grušču. Tam te hitro odnese, če se ne primeš za skale. V srednjem delu grape sem delal obvoze po zagruščenih policah levo ob grapi. Vse do skoka sem se držal levo od grape. Pred škrbino čez skok visi vrv. Do škrbine je vse posuto z gruščem, kamor koli stopiš vse se premika.

Tako lepa in visoka gora, pa tako malo obiska(tudi na forumu). To potrjuje dejstvo, da sem na vseh vzponih srečal samo enega človeka insicer Iva ( ga ne poznam) 21. 5. 2005, ki je izgubi zemljevid. Še vedno ga čaka pri meni, če spremlja ta forum.
Zjutraj štartam v obetaven dan, na parkingu nobenega avtomobila in zakorakam v strmino. V prijetnem gozdu sta se dvakrat silili kratki plohci, vendar je redkokatera kaplja dosegla tla. Pri studenčku, ki je 10 min. pod bivakom se še zadnjič odžejam. K postojanki me vleče, da preverim, če imajo novo kelnarco,za bivakom je mala hišica, v kateri je celo rolca troslojnega..., se preoblečem in sestopim tistih 40 višincev do suhe struge, kjer lep možic pokaže napredovanje do prvega Kotla. NN-ec, zahvaljujem se ti, ker si obesil majico čez plot pred bivakom. Čez Kotle lepo napredujem, dokler se ne pokaže sonce, ki me zadnje čase vedno bolj moti (vročina). V senco sem prišel šele tik pod VMP ob večnem snegu. Malo pred sedelcem mi pozornost vedno bolj vzbuja znan šum, vem, da se na drugi strani rado podira, vendar toliko časa ne more trajat. Tik pod vrhom zadnji moment zagrabim kapo za šilek, da mi je ne odnese v globino... Tu odložim palice in po šestdesetih višincih lepega poplezavanja dosežem vrh. Sestop čez Kotle je bil zelo vroč, tako, da brez dolgih hlač in rokavov, arafata, očal in kreme ter seveda vode, nikar na to pot. Prve ljudi sem srečal šele na poti proti Ingotu, kamor so se hodili hladit.
Kot po navadi je bil zaključek pri Dani na Dovjem.

Lepo dokumentirano Tone, kot vedno enciklopedija vrhov.