Saj ne vem ali bi ali ne bi. Pa naj tokrat še bo. Okoli poldneva se odpravim na turno smučarski sprehod proti mangrtskemu sedlu (tisti, ki še ni bil mu priporočam, ker bo doživel vse sladkosti visokogorske smuke). Torej hodim proti sedlu, seveda po moji velikokrat preizkušeni varianti. Tu in tam kaka stara sled, vse bolj očitno, da moja od prejšnjega tedna, saj ostali hodijo drugje (skozi tunele). Tako v približno dveh urah pridrsam na sedlo, kičasto, da bolj ne bi moglo biti, razgledi neskončni, na smerni tabli, ki sem jo postavil pred dvemi leti piše "Mangart 2 uri) in ni druge kot skočit na vrh. Smuči odložim nad razcepom poti, pa derezce gor, cepina v roke in hajd po idealnem snegu proti vrhu. Kmalu srečam Janeza in Jovana, ki sestopata, da smo bili pred dnevi na meilu zvem šele kasneje, seveda mi čestitata za gaz od prejšnjega tedna, Jovan pa še doda, naj napišem, da ni za vsakogar. Kmalu se poslovimo, jaz višje tokrat zavijem na zimsko varianto, popikam po starih sledeh, ki jih je večinoma zametel sneg in tako se znajdem na vrhu s pogledom daleč naokoli. Sledi kratek postanek, skodelica čaja, potem pa po "gazi", nekje sem prebral, da jo je utrl sam zlodej, v okviru italijanske poti do smuči. Moja "znanca" dohitim na Mesnovki, še enkrat si čestitamo za lep vzpon, jaz odsmučam naprej, sonce pa se za ta dan poslavlja nekje nad sedlom Grubija v kaninskem pogorju.