Sicer spet ena in ista, ampak.....Še skoraj v temi pričnem s hojo na mangrtski planini. Že po dobrih 20 minutah sem nad meglenim pokrovom in rojeva se lep dan. Hodim delno po markirani poti, delno po cesti na mangrtsko sedlo. Snega ni veliko, pomrznjene snežne zaplate pričnejo pred zadnjim tunelom, grem mimo ruševin stare Češke koče, ter na sedlo. Pod MRM si namestim dereze, na glavo poveznem čelado, pod prvimi jeklenicami na italijanski poti pa v roke še cepin. Sneg je trdo pomrznjen in krasno drži, kot sredi prave zime, tako, da je vzpenjanje v pravi užitek. Po prečenju severne strani pridem na sonce, ki je skoraj pretoplo za ta čas, sneg rahlo odpušča in kmalu sem na vrhu. Doline v megli, hribi in gore pa kot otočki, sredi meglenih kopren. Od JZ piha, zato sestopim nekoliko nižje, kjer malo posedim. Gledam tja proti Triglavu in kar malo mi je žal, da se nisem odpravil v tisti konec. Po radio zvezi pokličem na Kredarico kjer se mi oglasi Janko, pravi, da je le eden prišel iz doline, pa tak lep dan je. Počasi grem nazaj proti sedlu, srečam Avstrijca, ki je očitno brez ustrezne opreme, kmalu tudi obrne, ker sicer bi zašel v resne težave. Pri koči zložim drva, ki so se posula, na mobi dobim sporočilo o akciji na Križkih podih, žal sem predaleč, pozneje izvem, da je bil zdrs, ponesrečenega so uspeli pobrati s helikopterjem. Sledi sestop v meglo in nazaj na planino. Škoda, ker se bo vreme spet poslabšalo, pa tako dobre razmere so v gorah. Oprema, kot so dereze, cepin in čelada so za visokogorje obvezni in vsako razpredanje o tem ali da ali ne, je brezpredmetno.