Čeprav mi je nekdo pred časom uničil vsako trohica volje, do dela na planinskih poteh (pričakujem javno opravičilo), sem se danes vendarle podal na ogled slovenske poti na Mangrt in gor odnesel tudi novo vpisno knjigo. Začel sem glede na priporočila GRS in PZS precej pozno in to šele opoldne. Na vstopu v slovensko smer so jasne oznake o zaprti poti, žal nekateri ne vedo niti kje poteka italijanska pot. V grapi je še eno snežišče, ki ga je možno prečiti le s cepinom, izpostavljeno mesto ob podoru je potrebno preplezati (5 m II.) višje pod ramo je še eno snežišče, ki se mu je nemogoče izogniti, prav tako je več snežišč še od rame naprej. Kot sem že na začetku napisal sem v skrinjico položil novo vpisno knjigo, potem pa sem se kar hitro odpravil proti sedlu, saj je v daljavi že grmelo. Enih to ni motilo in so se še vzpenjali po italijanski poti, kljub dobronamernemu nasvetu, da naj obrnejo se za to niso kaj prida zmenili, zato pa so bili kasneje pošteno mokri. Boris, ki je zmogel obrniti 300 m pod vrhom in s katerim sva skupaj sestopila na sedlo pa je ostal suh. Spremljanje vremenskega dogajanja v gorah je nekaterim še vedno španska vas, pa tudi hitrega umika v varno zavetje ne obvladajo. Na italijanski poti je še nekaj snežišč, gaz je narejena, ponekod tudi izven letne poti, zato pa ustrezna oprema (cepin)nikakor ni odveč. Kdaj se bo začelo popravilo slovenske, se bodo odločili v LJ.